Ne rečeva, da v ostalih mesecih obisk ni primeren ali vreden. Vsekakor je. Ima pa v oktobru dodaten čar. Ruj se obarva v vse možne odtenke od svetlo zelene do karminasto rdeče. Do kamor pogled seže. Na vetrovnih predelih je čisto pritlehen, na zatišnih legah pa vam seže čez glavo. Vmes pa rastejo vetru kjubujoča nizka in skrivljena drevesa, kot bonsaji. Pa še prevroče ni več za celodnevno pohajanje.

POZOR: od doma se odpravite v zgodnjih urah, saj je dan že precej krajši, sploh če vas zavede premik ure na zimski čas. S seboj vzemite svetilko, če vas tema prehiti, ker ste zgrešili krajšo načrtovano pot. Malice in vode pa vedno imejte raje za malenkost preveč s seboj. Vsaj tukaj ne zgrešiva.

Kraški rob se razteza v smeri od severozahoda proti jugovzhodu, od doline Glinščice na italijanski strani pa vse do Učke nad Reko na Hrvaškem. To območje je široko med 2,5 in 5 kilometri, v dolžino pa na slovenskem ozemlju meri slabih 20 kilometrov. Je sistem ogromnih apnenčastih sten, ki so se v geološki preteklosti narinile na primorski fliš. Razprostira se na nadmorski višini od 200 do 600 metrov. S svojim strmim robom ločuje celinsko in mediteransko podnebje. Strme stene ustvarjajo v zavetrnih in osončenih legah ugodno mikroklimo s povprečnimi letnimi temperaturami, ki so celo višje kot v krajih ob morju.

Pot pričnemo malo pred vasjo Sočerga, pri cerkvici sv. Kvirika. Z grebena vidimo mejni prehod in lepo viden potek robu. Oznake vodijo mimo naravnega mostu do ušes Istre. Američani bi ob pogledu nanj zagotovo glasno vzdihnili : »Oh my god, this is amaizing« Mi pa po Slovensko skromno: »uh!«

V pečinah so večje ali manjše luknje in razpoke, ki jih žuželke in ptiči izkoristijo za domovanje. Do cerkvice pripelje krožna pot, da lahko občudujemo ruje v vseh možnih velikostih in odtenkih. Kot že rečeno, ampak je treba dvakrat povedati, ker je reees krasno na Krasu.

Naslednji odsek pohoda sva začela v Hrastovljah. Tiste slavne Hrastovlje s tisto slavno poslikavo cerkve, ki sva jo s težkim srcem zaobšla, ker sonce ni ravno pri volji čepeti dodatni dve uri na istem mestu. Do vasice Zanigrad prečkamo železniško progo. Vas je majhna, strnjena in najdemo še mnogo starih, tudi praznih hiš, ki dajo vasi svojo dušo. Po pohodih opažava ponovno naseljevanje vasi, ki pa posledično »utrpijo« novogradnje, ki so dostikrat predimenzionirane in stilno neprimerne.

Nad vasjo Podpeč na pečini stoji obrambni stolp, ki je skupaj z utrjeno jamo Grad pod njim predstavljal pomembno obrambno postojanko že v času ogrskih vpadov (1411) in turških vpadov (1470-1501) ter avstrijsko beneških vojn v začetku 16. stoletja. Ker je območje strateškega pomena, so se vrstili boji za nadzor stolpa, kajti samo lastnik stolpa je lahko obvladoval celotno dolino. Tako so l. 1513 Tržačani s pomočjo Avstrijcev poskušali nekajkrat zavzeti utrdbo, ki je bila tedaj v beneških rokah. Okoli l. 1535 je namreč stolp prišel pod beneško upravo in tako je ostalo vse do 1797, ko je prešel pod avstrijsko oblast.

Prijetna pot vodi po kolovozu do vasi Zazid. Če ste želeli priti nazaj v Hrastovlje po krajši poti, pa ste jo zgrešili, ste na istem, kot sva bila midva. Sicer se je pot nadaljevala po čudoviti planoti, kjer bi človek taval vsaj teden dni. Na vrhu je razpotje na bližje destinacije, pa vendar čas priganja proti domov. In prav ta čas na sredi poti utone v temo. Zadnjo četrtino poti preberite z zaprtimi očmi. Ravno toliko se je še videlo, da pri stolpu najdeva smerokaz, obrneva v gozd in po strmi meliščni poti pridričava direktno v Hrastovlje. Kakšno olajšanje, da si sredi teme spet v civilizaciji.

Naslednji dan se je vreme spremenilo in tudi najin plan, obiskati drugi konec Kraškega robu v Sočergi, se je spremenil. Ker sva bila v neposredni bližini Škocijanskih jam, je bila odločitev nedvomno lahka. Greva pod zemljo, kjer ne pada dež. Obisk vreden dveh ali celo treh ameriških vzdihov, še klene Gorenjke ne pusti brez besed. Tokrat je izrekla: »Uaaau!!« Ker notranjosti načeloma ne smeš slikati in ker sva bila zadnja v vrsti in ker je za nama hodil varnostnik.. u redu, samo eno fotko prosim, a lahko?. Saj bo čisto potiho. Zato samo par slik v galeriji kako izgleda pri izhodu iz jame. Nedvomno pa odličen voden ogled.