Z Dobrčo se začne drugi sklop Kamniško Savinjskih Alp. Prvega smo zapustili v Begunjah, na Sv. Petru.

Vedno naju opazuje med delom na vrtu ali pa pri poležavanju v senci sredi vročega poletja. In nama dela slabo vest. Čakam vaju, ponujam se naprej in nazaj, vidva pa na vse druge hribe.

Ne, ne, bila je deležna najinih obiskov. Je pač taka, da pot do vrha ni ravno mačji kašelj (ne vem čemu se tako reče, ker če maček kašlja sploh ni nedolžna stvar), da bi zlahka prilezel na njenih 1634 metrov nad morjem. Pot se čisto lahko zavleče na tri ure. Možno je slediti gozdni cesti do vrha. Res je položnejša, pa toliko daljša. Zato delamo bližnjice. In lezemo direktno po dokaj strmem pobočju. Pravzaprav pot sploh ni simpatična. Dokler ne pridemo do koče. Takole spotoma, menda imajo zelo dobro hrano.

Nad kočo proti vrhu se odprejo razgledi. Pašni travniki so polni cvetja. Gozd ni več strnjen, posamezne smreke pa so prav posebne zaradi svojih oblik. Veliko jih je umirajočih in mrtvih ali pa se na njihovih ostankih poraja novo življenje. Stojijo kot spomeniki preteklosti in nam dajo misliti, kako je človeško življenje kratko. One so bile tu že za časa naših pradedov, pa še vztrajajo.

Sam vrh Dobrče ni razgleden, zato smelo stopimo na pot še 15 minut naprej, da pridemo do Šentanskega vrha. Tu vidimo do Bleda, prek Karavank vse do Kranjske kotline. Pogledate jih v galeriji…pa rožice tudi.

POZOR: Rob je prepaden in ni preveč prostoren, zato previdno tam. Za dve osebi naenkrat še gre.

Prideva še kdaj. Je prijetno na tvojih travnikih.