Če nisi človek mestnega hrupa, te vsakršen pobeg iz le-tega odreši vseh tegob. K sreči imamo še nekaj neokrnjenih kotičkov, ki se kljub številnemu obisku nekako »gor držijo«.

Po razpredenih poteh, ki jih sem in tja zapustiš ter brezglavo tavaš po hosti, nazadnje nekako najdeš iskano območje. Vedno je dobro hoditi v dvoje. Če še niste prebrali knjige »Zakaj moški ne poslušajo in ženske ne znajo brati zemljevidov«, jo morate obvezno. Potem vam bo vse jasno.

Na majhnem predelu na koncu južnega dela Ljubljane najdete popolno divjino. V jezercih se ravno parijo plavčki, samci žabic namreč za to priložnost spremenijo svojo barvo v modro. Celo en primerek se je pustil fotografirati, kolikor je fotič zmogel zooma in fokusa.

Po mokrih travnikih pa zgodnje spomladanskega cvetja do koder oko seže. In ne samo to. Tam najdete tudi redek in zavarovan močvirski tulipan. In potem, ko ženski del ekipe malodane omedli, dobi astmatičen napad, vrtoglavico in hiperventilira od samega veselja, moški del ekipe flegmatično racionalno logično pristavi: »Ja normalno, saj je tukaj močvirje«. Ah, kako neumno ne pričakovati močvirskega tulipana sredi močvirja.

Kaj več razpredati o tem nima smisla, poglejte si fotke.