Že na samem začetku poti proti slapu naju osupne pogled na Špikovo skupino. Pravzaprav te vedno osupne kadar se pelješ v smer Kranjske Gore. Tokrat slika ni spotoma iz vozečega avtomobila, pač pa z jase pod njo. Veličastno tako pozimi, kot poleti.

Prav tako nas ne pusti ravnodušne Martuljški spodnji slap. Sploh zimska varianta z vsemi ledenimi skulpturami ob poti. Takrat šele vidiš kje vse teče voda. Po vseh skalah okrog in okrog so ledene sveče.

Pozor: pozimi v primeru snežne odeje, obvezne dereze.

Ker je pot do slapu dokaj kratka, se odpraviva naprej še do Zelencev. Nenavadno zelena barva vode, brbotajoči izviri Save in čudovito ozadje. Zraven tega pa dodate še mir, ptičje petje, toplo sonce. Zlahka pozabite, da se samo par metrov stran od glavne ceste, ki zna biti v poletni sezoni precej prometna.

Za turistični priokus se zapeljeva še v bližnjo Italijo pogledat vodne zadeve. Belopeška jezera sta bila bolj kot ne suha. Le račke so imele dostop do svojega deleža vode. Vsaj približno pravljično vzdušje pričarajo gore z Mangartom na čelu. Mogoče kdaj drugič ozreva tudi odsev v vodi.

V nadaljevanju poti proti Rabeljskem jezeru vas osupne Rabelj kjer so bili rudniki svinca in cinka. Nad njim se dvigajo mogočne Cinque Punte. Staro rudarsko mestece izgleda bolj kot mesto duhov. Čas se je ustavil, delo se je ustavilo, ne opaziš žive duše. Le sem in tja ozreš rože na okenskih policah, ki ti dajo slutiti, da kraj vseeno živi. Zanimiva modernistična cerkev dominira ob cesti in nekako ne sovpada s podobo kraja ter prevzame pozornost zadaj stoječi srednjeveški cerkvici.

Rabeljsko jezero po velikosti skoraj konkurira Blejskemu, a je le ta bolj privlačen zaradi divjine in neposeljenosti. K sreči že sama konfiguracija ne dovoljuje večjega poseganja v naravo. Naj tako ostane.

V galeriji poglejte vse te lepote.