Šla sva na lahkotno pohajkovanje čez štiri vrhe nad Soriško planino. Prelaz prek Soriške planine je 2. najvišji cesti prelaz v naših Alpah. Tu je tudi meja med alpskim in predalpskim svetom, med Primorsko in Gorenjsko, kar se pokaže v popolnoma različni rasti na razmeroma majhnem področju, kar lahko pogledate v galeriji rastlin.
Vseeno katerega izberete za izhodišče. Začela sva proti Možicu. Do kasarne, ki jo sedaj s pridom uporabljajo za pašo ovac, pripelje široka planinska cesta. Do Možica ni daleč. Pot vodi po delu Rapalske meje, ki je leta 1920 razdelila kraljevino SHS in Italijo. Utrdbe niso bile nikoli uporabljene v vojaške oz. obrambne namene, saj je Kraljeva vojska Jugoslavije prej razpadla. Na vrhu je bunker, ki sedaj bolje koristi kot razgledni stolpič na Bohinjsko jezero. Proti Slatniku sva šla mimo rovov, po južni poti, ki gleda na Primorsko stran. Pogled se odpre na Baško grapo in Cerkljansko hribovje.
Na Lajnarju so smerokazi, ali bolje rečeno “kukalokazi” do vidnih vrhov. Zanimiv način kako najti vrhu pravo ime. Teh najdete v dolini Krme kar precej.
Še en spust in dvig do Dravrha, ki pa je bolj zaraščen, manj obiskan. Enkraten razgled do Ratitovca. S prostim očesom lahko vidite Krekovo kočo.
Nazaj sva šla kar po bližnjici, po smučišču. Krave se ne pritožujejo nad obiskovalci. One se zadovoljijo s travo, obiskovalci pa se vržemo v obiranje borovnic. In pademo v trans ob pogledu na panonski svišč.
Obvezen pa je tudi selfič poletne smuke pod zimsko varianto na plakatu.
Uživajte v prijetnem izletu. Vedno je vredno obiska.