Pa ne na državni meji. Na občinski. Med Grosupeljsko in Litijsko občino se dviga prijeten hribček Obolno. Ker mu do 777 mnv manjka le en meter, sva sklenila, da mu ga lahko prištejeva zaradi poti, ki sva jo hote ali nehote izbrala.

Ker je pod debelo snežno odejo težko najti pravo pot, sploh, če po njej ni hodil še nihče, sva mogoče naredila kak ovinek ali dva v nepravo smer. Pa navsezadnje le prišla na pravo pot, le kako uro izven planiranega časa.

Iz vasi Leskovec sva se spustila v oddaljeno grapo, kjer se nadaljuje vas Leskovec, čeprav bi predvideval, da bo tam vas z drugim imenom. Po izgubljenih poteh sva se držala stopinj vaškega psa, ki je sigurno vedel kam gre in so naju pripeljale do vasi Pristava nad Stično, kjer vodijo smerokazi Viridine poti do vrha Obolna.

Virida, gospa s Pristave izhaja iz milanske plemiške rodovine Sforza Visconti. Bila je žena avstrijskega vojvode Leopolda III. ter mati Ernesta Železnega, zadnjega koroškega vojvode, ki je bil ustoličen na Gosposvetskem polju. Po smrti svojega moža l. 1386 se je naselila na Pristavi nad Stično in ostala v ljudskem spominu kot dobrotnica revežev ter je stiškemu samostanu zapustila vse svoje premoženje. Umrla je okoli l. 1414 in je pokopana v samostanski cerkvi v Stični.

Na vrhu Obolnega naju je navdušil čudovit razgled do Triglava, na Kamniško Savinjske Alpe in v Litijsko občino.

Vesela, da nama ni treba po isti poti nazaj, sva pot zaokrožila po gozdni poti, ki brez večjih naporov privede do Leskovca.

Enostaven izlet, ne vzame cel dan časa, če se ga ne lotite pozimi. In če ne zgrešite poti enkrat ali dvakrat.

Galerija….