Na italijanski strani Julijskih Alp, ob Montažu je razgleden vrh z zgoraj omenjenim imenom, oziroma Cima di Terrarossa po italijansko. Pogled od spodaj ne razkrije skrivnosti poti, kako na tem svetu bova sploh lahko splezala po tej strmi steni, ki se dviga skoraj navpično. Res je to gora, ki je dostopna le mnogim kozorogom, po katerih slovi.
Kljub višini 2420 mnv sva prišla na vrh po treh urah hoje. In prav nič zahtevne. Pot vijuga z zmernim naklonom. Z vsako serpentino se odpre več in več tega lepega sveta. Ob oprezanju za floro, značilno za Alpe, čas hitro mine.
Najprej sva bila v strahu, da ta dan tistih par kozorogov ne bo pri volji pokazati svojo veličanstvo. Pa so naju dol hodeči planinci potolažili, da se za naslednjem ovinkom pasejo prvi primerki teh sicer plašnih živali. Seveda je nastalo milijon posnetkov prvih dveh kozorogov, za vsak slučaj, če potem nobenega več ne srečava. En od njiju je mirno prežvekoval malce oddaljen od poti, drugi pa se je brezskrbno pasel na poti. Sva se mu vljudno opravičila, ker ga motiva pri malici, vendar se morava nekako prebiti mimo njegove rite naprej. Ni se dal motiti. Skozi meglico, ki se je ovijala ob pobočju na polovici poti, se je prikazala cela družina kozorogov. In potem jih je bilo vedno več. Vse do vrha so radovedno spremljali dogajanje in procesijo mnogih planincev. Navajeni človeške družbe pridejo čisto blizu, pozirajo, potem pa odidejo po svojih opravkih.
Nepozabno, neprecenljivo. V kraljestvu kozoroga.
Spremljali so naju tudi po poti navzdol. Ni strahu, da jih ne bi videli. Večja verjetnost obstaja, da vas bo zajela kakšna popoldanska nevihta. Midva sva jo dobro odnesla samo z zmerno oblačnostjo.
Na planini Pecol sva se še enkrat ozrla na prehojeno pot in občudovala tudi naše Kaninsko pogorje.
Kaj več bi človek sploh še želel? Priti še kdaj 🙂