Ob darežljivosti počitniških bonov sva sklenila, da bo prednovoletni obisk Drežnice več kot zanimiv. Res je bilo tako. Čudovita mala vasica, malce dvignjena nad Kobaridom in skrita očem, nas ob prvem pogledu povsem prevzame. Njena velika cerkev Svetega srca Jezusovega, prevladuje nad zaselkom ter botruje Krnu po markantnosti. Krn je res najbolj razpoznavna gora, saj spominja na ležečega moža. Zgodba o Krnu se začne že kako leto ali dve pred Drežnico. Pa je razdalja odločila, da še ni na vrsti. Tokrat je padla rokavica izziva stricu Krnu direktno pod nos. Naslednje poletje!!
Simpatično novoletno okrašena vasica, prav nobenega kupljenega kiča, vse iz naravnih in priročnih materialov. V cerkvi pa čudovita razstava jaslic – izdelki vaških otrok. Vredno posnemanja in obiska.
Prvi dan sva preiskala Koseška korita v bližnji vasici Koseč. To je dežela mnogih potočkov in slapov. Sredi gozda je tudi označena energetska točka s klopcami. Po pravici povedano, kakšne posebne energije ni bilo občutiti. Vsa okolica pa je napolnjena z neverjetnim mirom in bi ostal tam, se nikoli več ne vrnil domov v ta naš nori svet divjanja in pehanja za….
Drugi dan se je pokazalo sonce, odkrilo podobo okoliških gora, ki se mogočno vzpenjajo tik nad vasjo. Za osvajanje višjih vrhov je žal pozimi prekratek dan, zato sva se zadovoljila z izletom do bližnje planine pod Krasjim vrhom. Precej nama je bilo žal, saj je ob poti na Krasji vrh polno ostankov obeh svetovnih vojn, da razgleda sploh ne omenjam. Sva se pa zato zadovoljila z razgledno točko Male skale. Je treba še enkrat povedat? Bom. ČUDOVITO.
Tretji dan sva se napotila k italijanski vojaški kapeli na Planici. Če je bilo v vasi snega za vzorec, ga je bilo tukaj gori do kolen. Pot je bila že malo uhojena, pa vendar se je vsak tretji korak končal s pogrezanjem v neznano. V oblačku nad glavo je mrgolelo grdih besed, mogoče je kakšna ušla celo na plano. Na cilju pa pozabiš na vse. Neverjetna zgradba, kot že ime pove, italijanske izvedbe, cela iz vojaške municije. Sicer so jo ob adaptaciji zamenjali z »umetno«, ker so originale kradli za spomin.
Venomer se ob takih objektih zamislim, kako so ljudje vse to preživeli? Sneg, dež, mraz, slabe obleke, nič goreteksa in puhovk, slaba hrana, leta in leta bojevanja, skrivanja, kopanja jarkov, cest, objektov…komu na voljo, komu v korist?!?
Pojdimo nazaj v naš čas…..Razgled do Italije, vse do Padske nižine. Neprecenljivi spomini. Sploh, če se jih spominjaš na toplem brez mokrih čevljev, v katere si nabral vsaj kubik snega.
Opozorilo: vedno preverite, kdaj zaide sonce, pa brez baterije ne hodite okoli. Tudi telefon lahko zamrzne v mrazu!
Zadnji dan je bil na voljo za obisk nekaterih slapov ob Soči navzgor.
Prvi, Kozjak v Kobaridu te ne pusti brez besed.
Slap Boka je bil bolj skromen.
Slap Virnik pa svoje hvale vreden.
