Po nekaj letih odlaganja izleta na Dovško babo, zaradi različnih tegob in težav, je le prišla na vrsto. Priporočeno je bilo namreč, da se obišče izrecno v najlepšem možnem razglednem vremenu. In res je tako. Manj kot kristalno čisto ozračje ni opcija.

Pohod sva začela nad vasjo Dovje. Gozdna pot pripelje do osamljenega vikenda, kjer se oznake za pot izgubijo. Prijazen domačin naju je usmeril na pot levo nad vikendom. Na manjši jasi, malo višje, so ostanki nekdanje domačije, ki jo bodo drevesa kmalu prerasla.

Poletno prijetna senca gozda se umakne pod planino Rožca. Čez pašnike sva stopala počasi, saj je napis opozoril, da se med kravami baje nahaja tudi nevaren bik. Nevarnost se je pokazala ob koči. Ni kazalo druge, kot da greva zelo blizu mimo te nevarnosti. Ob pogledu na silno moč telesa na štirih nogah, te res stisne pri srcu. Še fotke si nisva drznila privoščiti. Še dihati sva pozabila.

Do vrha vodi dokaj strma pot. Zaradi pomanjkanja kisika (hrane v želodcu), so zadnji višinski metri že podobni vzponu na Everest. Na višini 1891 metrov nad morjem, na mejnem grebenu z Avstrijo, skoraj ni možnosti, da na vrhu ne piha. Zato sva se umaknila par metrov nižje v zavetje in použila vse, čemur se reče hrana. Opogumljena in opomogla sva si drznila pogledati še čez rob k sosedom.

Izlet se lahko podaljša do bližnjega Hruškega vrha, če imate še kaj volje in še kak odvečni sendvič na rezervi, sicer pa se vrnete po cesti od koče, da sklenete krožno pot in srečate še kako žabico vmes.

Dih jemajoči razgledi pa v galeriji.

Pozor: Pojdite, le na otroke pazite, da ne stopijo preblizu roba. Sunke vetra ni za podcenjevati.