Kitajski pregovor pravi: »Kdor potuje sam, potuje hitreje«. Zato smo potovali dva dneva. Prva etapa Vogel – koča pod Bogatinom mimo Komne.

Štart nihalka na Vogel. Z vrha smo šli proti Žagarjevemu grabnu, mimo Konjskega vrha do Konjskega sedla. Neverjetni pogledi na vrhove, ki te obdajajo, tišina (če izvzamemo klepetanje sodelujočih), nebo brez oblačka in čist zrak. Če ne bi zganjali takega hrupa, bi mogoče ujeli kakega svizca, ki se je v našem primeru dovolj hitro skril v brlog. Neprecenljivo…

S sedla smo se spuščali proti domu na Komni. Vmes seveda skrenili s poti na selfič točko s pogledom na Bohinjsko jezero. S Komne je le še kratka pot do koče pod Bogatinom, kjer smo se podprli in čakali večer. Dva pogumna in še polna energije, sta za večerjo skočila še na Bogatin in velikodušno delila doživljanje in fotografije z ostalimi.

Naslednje jutro smo krenili proti dolini, kjer so ostanki kasarne iz prve svetovne vojne. Prav tako povsod še stojijo tri metre visoke palice, ki so vojakom kazale pot pozimi. Grozljivi prizor, ki nastane v glavi. Življenje v kamnitih mrzlih stavbah, obkroženih z več metrov debelo snežno odejo, odrezani od sveta za pol leta. Zakaj že?

Veseli, da se danes lahko nastavljamo soncu, pojemo malico in krenemo proti domu na Komni. Tam seveda, nedvomno potrebni okrepčila, pojemo zadnje zaloge. Da bodo nahrbtniki lažji. Pametno smo se odločili, da ne bomo sestopali čez Komarčo, pač pa po preprosti in hudo vijugasti poti do koče pri Savici. Po pravici povedano, bolj dolgočasne in sitne poti zlepa ne najdeš. Pa ni druge, kot da greš.

Prijetno utrujeni in zadovoljni, polni lepih vtisov, ki nam še danes polnijo srca.

Priporočamo. Naj vas fotografije prepričajo.