Je naneslo, da sva se par dni potikala po Dolenjskih gričih in dolinah. Krasna zamenjava za poletne gore. Stacionirana nekje v Trebelnem sva malo pešačila, malo pa se vozila naokoli. Navsezadnje ugotoviš, da kilometri na zemljevidu izgledajo mnogo daljši kot pod nogami.
Tokratni postanek pri gradu Hmeljnik se je že prevešal v večer. Prav zato je imel grad še dodaten čar. Prvo pomladno cvetje in zahajajoče sonce s pogledom na ožarjeno dolino proti Mirni Peči.
Do izhodišča je priporočljivo poiskati navodila za pot. Razkropljene vasice so povezane s cestami vsepovsod in mogoče na kakem ovinku zgrešiš pravi odcep sicer dobro označene poti. Če boste kdaj na poti proti Novemu mestu, naredite ovinek in se potopite v čas naših prednikov.
Sicer pa, izkoristila sva izlet za izlet in ne za brzenje po avtocesti. Obirala vasice in vmes naletela na zanimiva krajevna imena. In zanimive detajle, ki jih lahko vidiš le, če si vzameš čas in si skoraj zviješ vrat od radovednega opazovanja.
Med potjo so naju glasno spremljali žerjavi in divje gosi, ki so se vračali v naše kraje. Neprecenljivo.