Na koncu horjulske doline, kjer začne Šujica, kot pravijo domačini “Velika voda”, oblikovati dolino, se razprostira Vrzdenec. Vas, ki jo obkrožajo številni studenci, naj bi ime dobila po tem, da je nastala prav na vrhu studenca -VRH ZDENC. O Studencu je že Valvasor napisal, da je poleti hladen kot led, bister pa kot kristal in so takrat celo razmišljali, da bi ga speljali v Ljubljano za vodovod.

Najina pot se začne na Vrzdencu pred cerkevijo sv. Kancijana, kjer je zanimiva freska sv. Krištofa, zavetnika pohodnikov. Ob njej je Železnikova domačija, kjer si pohodniki lahko ogledajo sobo, posvečeno Cankarjevi materi, zbirko harmonik in črno kuhinjo.

Za cerkvijo smerokaz vodi skozi gozd proti vasi Samotorica. Pa ne greva do vasi, pač pa na križišču zavijeva proti Korenu. Nekaj časa po cesti, potem pa spet v gozd, ki se na čase odpre in ponudi lep razgled na Polhograjske dolomite in Ljubljansko kotlino.

V vasi Koreno slediva cesti do cerkvice. Vmes imava priložnost poklepetati z ovcami, ki se v poletni vročini zatekajo v tisto malo sence, ki je na voljo. Malo višje pa rečeva eno gospodarsko s škotskim govedom. Prijetna družba. Na strmih pobočjih travnikov pa se lahko od daleč pomenite še s srnami, ki so ravno na malici in imajo čas tudi za vas.

Na vrhu ob cerkvici sv. Fortunata in Mohorja je lipa, ki jo je razklala strela, sredi debla pa že raste nova.

Privoščiva si poležavanje v senci in razgled na dolino.

Nazaj greva po drugi poti, ki pripelje na cesto, ki jo zapustiva nad manjšim zaselkom kjer naju table usmeri na staro strmo pot. Brez skrbi, strm je le krajši del pobočja. Prijeten izlet, ki se lahko konča v treh urah, če bi pa hodili z nama, bi vam jih vzelo pet 🙂