Z Zgornjih Gorij slediva tablam proti Pokljuški soteski. Domači ji rečemo Pokluška lukna.

Po fotografijah vam bo vse jasno. To je kratka, a stisnjena soteska med strmimi, ostro odrezanimi skalami, ki se z vsakim novim korakom bolj zapirajo. Nazadnje nam pustijo le en meter razmaka, da se po stopnicah stisnemo skozi na drugo stran, kjer se ponovno razširi. Obisk pred olistanjem dreves nam še bolje pokaže pravo širino in višino same soteske. Čas najinega obiska je bil ravno v trenutku, ko se je med listjem še dalo videti obrise navpičnih sten.

V soteski je vse prepuščeno naravni poti, zato so podrta drevesa v različnih razkrojitvenih stanjih. Pot se počasi dviga nad sotesko, potem pa hitro spusti v jamo, kjer končamo krožno pot.

Vzemite si čas in opazujte sestavo skal, rastje, mogoče opazite kako žival, ki se sicer rade umaknejo. Lahko naletite ravno še na en primerek tipične flore, ki je malce zaostal v rasti le za vas. Zame je <3

Veliko več bodo pokazale fotografije.

Nasvet: po dežju je precej spolzko, sicer pa primerno za vse, ki se dobro obujete.