Ko vam ni do tega, da bi sopihali v breg, pač pa lahkotno pohajkovali po gozdu, vam priporočava izlet iz Begunj do gradu Kamen. Opisana je kot Lambergova pot, z izhodiščem na parkirišču pri Kacenštajnu (psihiatrična bolnišnica Begunje) ali pa pri Krpinu. Pot se nadaljuje mimo gradu po gozdu do gostišča Draga.
Pred gostiščem opazite lesene tarče divjih živali. V gostišču lahko kupite karte za lokostrelstvo in se preizkusite v srednjeveškem načinu kupovanja mesa za jutrišnje kosilo. Nazaj se lahko vračate po asfaltirani cesti mimo grobišča, vojaškega spomenika in stavb iz druge svetovne vojne.
Nekaj besed o gradu: ta je umeščen med Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe, ob potoku Begunjščica. Gradovi in dvorci so po navadi postavljeni na pregledna in odprta strateška mesta. Ta je v nasprotju z njimi precej skrit.
Grad, ki je obstajal v 12. stoletju, je obsegal stanovanjski stolp. Kmalu zatem so dozidali še samostojni obrambni stolp. V naslednjih stoletjih so postopno dozidavali grad v enotno stavbo, kar potrjuje tudi letnica 1551, ki naj bi bila še delno ohranjena v kuhinjskem ometu. Stanovanjski del je bil sprva zavarovan z grajskim jarkom, prek katerega je držal dvižni most, ki so ga v drugi polovici 15. stoletja prestavili na novi glavni vhod na južni strani grajskega kompleksa. Jarek so preuredili v kletne prostore novega velikega gotskega prizidka.
Naj tukaj še posebej omenim slavnega lastnika slovenskega rodu. Leta 1476 ga je namreč cesar Friderik III. podelil v fevd Frideriku Jakobu pl. Lambergu, Lamberški pa so nato ostali gospodarji gradu vse do njegovega propada. Leta 1553 so ga še obnavljali, nakar so se bolj posvetili svojemu novemu, v dolini pozidanemu begunjskemu dvorcu Kacenštajn, današnji psihiatrični bolnišnici v Begunjah. Posebno znamenit je Gašper Lambergar, turnirski borec, ki je menda zmagal kar v 85 turnirjih in ga opeva v boju z Vitovcem tudi narodna pesem Pegam in Lambergar.
JAMA ZIJALKA (po domače Z’jauka)
Med potjo naletite še na dve zanimivosti. Ker ne gre pametovati, vam prepiševa nekaj glavnih zanimivosti, ki so opisane tudi na tablah.
Jama Zijalka pod Jamarskim vrhom je prav gotovo najpomenbnejše arheološko najdišče v Begunjah in širši okolici. Gre za najstarejši pomnik človeške prisotnosti na tem področju, ki je imel pomembno simbolno in duhovno vlogo za prebivalce tega prostora.
16 metrov široka, 7 metrov visoka, dolga 14 metrov se zaključi z navpično skalno steno. Na robu jamske ravnice so pod tanko plastjo humusa našli debel, z močno malto vezan kamnit zid, ki je segal več kot dva metra v globino. Pod njim se je pokazal nov zid, enak gornjemu, ki je segal še en meter v globino. Za zidom je bila pod plastjo malte najdena debelejša humusna plast z ostanki številnih ognjišč in živalskih kosti. Pod njim je bil jamski grušč, v katerem so bile najdene številne kulturne plasti. Najdeni so bili deli posode okrašeni z valovnico, kamnita žrmlja, konjske žvale, utež za statve in številni drobci keramike, ki segajo v čase starejše bronaste dobe. Možno je, da je bila v najnižji plasti prisotna tudi keramika iz najmlajše kamene dobe. V jami je domačin pred desetletji slučajno našel zakladno najdbo rimskih novcev iz obdobja 244 -378 p.n.št..
HUDIČEV GRADIČ
Najstarejši zapis ustnega izročila begunjskih domačinov o težavah pri zidavi gradu Kamen je že daljnega leta 1689 v Slavi vojvodine Kranjske objavil znameniti polihistor Janez Vajkard Valvasor. Omenja “hudega duha” (škrata), ki je ponoči razdrl vse, kar so graditelji čez dan zgradili. Graščak je grad dokončal šele, ko se je s škratom pogodil, da mu sezida svoj grad v bližnjem skalovju. Domovanje “hudobca” si lahko še danes ogledamo, poznamo pa ga pod imenom Škratov ali Hudičev gradič.