Kjer se Karavanke spogledujejo z Julijci je veliko nezahtevnih in razglednih vrhov. Trupejevo poldne je vsekakor zanimivo zaradi samega imena. Včasih so ga namreč uporabljali kot sončno uro. Na avstrijski meji leži domačija Trupej, s koder se ob poldne vidi sonce na vrhu hriba.

Nedavno so postavili nov križ, zraven pa še zvonček želja. Tako, sedaj veste kaj vas čaka, si želje lahko že vnaprej izmislite, da na vrhu ne boste v zadregi.

Začetek poti je na slikovitem zaselku Srednji Vrh, ki si zasluži par besed. Prvi zapis zaselka seže v daljno leto 1498. ohranilo se je še nekaj starih domačij, ki so jih lično obnovili.

Pot se nad zaselkom zmerno vzpenja po širokem kolovozu, ob potoku, med potokoma, čez potok, včasih potoka malo zmanjka, pa se spet pojavi, po potoku. Nekaj poskokov in mokrih čevljev se ne boste izognili. Malce pred sedlom se začne strmejša in peščena pot. Bolj sitna za spuščanje kot pa plezanje navkreber. Na križišču zavijeva levo med ruševje.

Če so bile v gozdu in po travnikih že videne rastline in to v ogromnih količinah, je tukaj zadaj hodeči zastajal dih ob pogledu na redke rastline, ki jih lahko pogledate v Galeriji. In posledično se je nadaljevanje poti malce zavleklo. Ker prav vsako je pa treba fotografsko obeležiti, zraven vzdihovati, vriskati in poskakovati (kolikor teren dovoljuje).

Poleg rastlin pa vsekakor navduši razgled na Avstrijsko dolino Ziljo, Beljak in Faak am See. Vidi se do visokih Avstrijskih Alp, pa daleč v Italijo. Na južni strani pa dih jemajoča Špikova skupina, ki naju je spremljala že od začetka poti.

Na vrh se odpravite sami ali v dvoje, kajti vrh ne dopušča večje skupine na enkrat. Za prijetno malico, pa stopite malce nižje, kjer se salama ne odkotali v dolino. Pa še zavetje najdete.

Priporočava zelo. poglejte..

Pozor: ob poteh lahko srečate kače, ki se sončijo med grmičevjem.