Pot na Klek začneva iz Planine pod Golico. Tako kot na Hruški vrh.  Isti gozd, drugi letni čas. Isto doživetje mahovite poti, tokrat obložene z gobicami, borovničevjem in bolj ali manj ali celo sploh ne užitnimi rastlinami.

Do planine bi lahko uspešno napolnila košarico z gobami. Pa naju ne zanimajo. Včasih le tiste na pici. Našla bi se še kakšna pozabljena borovnica in redka brusnica. Nekaj manjših primerkov rdečega bezga, bogatega s C vitaminom raste ob poti. Baldrijan ni zaostajal s svojo veličino. Pa več volčjih češenj, ki imajo zelo strupene plodove.

Na travniku na Jeseniški planini je bilo več cvetja, takega za čajčke in takega samo za pogledat. Hrib nad kočo je tako strm, da lahko v leže stojite. Ali stojite v leže, odvisno s katerega zornega kota pogledate na navpični breg.

Po težko presopihanem bregu, ki je prispeval k številnim fotografijam rožic, bolj kot izgovor za počitek, se na križišču usmeriva desno proti Kleku. Seveda nanj lahko zlezete tudi s poti proti Hruškem vrhu. Pa sva šla v kontra. Kot ponavadi. In kot ponavadi vmes izgubila pot. Seveda, ker naprej ni označena, niti shojena. In sva šla kar počez in povprek. In kljub vsemu prišla na vrh.

Krasen razgled, zavetje med borovci in zaslužena malica na soncu. To šteje, da pozabiš na vse neprilike med potjo.

Da si zakomplicirava življenje, sva jo nazaj mahnila čez pobočje Golice. Kakšna ura ali več hoje, pa kaj je to v času celega življenja. Le en trenutek utrujenih podplatov. Za nagrado pa sva lahko videla poletne narcise. Kakšne da so? Poglejte na fotografijah…