Začneva pri jezeru Završnica. Nad njim se naciljava čez potok in manjšo jaso do prijetne gozdne potke. Tako je prijetna, da mi je žal vseh prehojenih kilometrov po cesti do Valvazorjevega doma pod Stolom. Med potjo je bilo najti nekaj redkih rastlin.
Tokrat na Ajdno nisva lezla, bo Valvazor zadostoval… Tako je bilo v prvem planu. Saj veste, nikoli se ne konča pri prvem.
Drugi plan je postala Potoška planina. Na Valvazorju nimate razgleda, razen gor na Stol, s Potoške je pa prav fleten razgled na Jeseniško kotlino. Nad planino pa bele zobe kaže nekoč hrib, danes škrbine Čikle.
Hrib naj bi začel drseti v dolino leta 1384, po beljaškem potresu. Po ljudskem izročilu naj bi takrat prišlo tudi do večje preusmeritve podzemnih voda, ki so v Belščici. Takrat naj bi začel na novo teči potok Čikla, ki ga prej ni bilo. Do leta 1789 se je hrib premaknil za približno 250 m in znižal vsaj za 50 m. K dokončni porušitvi hriba naj bi odločilno pripomogel vodni udar z Belščice, po hudem nalivu. Ogromen vodni val je z veliko količino grušča v hrib udaril z veliko hitrostjo in silo, ter za hribom nasul 5 do 15 m visok nasip. Voda, ki je silovito drla v dolino, je hrib izpodkopala z obeh strani.
Prijetna planina, kjer bi z lahkoto preživel celo poletje. Ampak ta plan pa res ne bi šel skozi, zato sva šla po cesti do križišča z gozdno potjo z Valvazorja. Pa še en oddih podplatov pri jezeru se je prilegel.