Drugi dan sva začela v vasi Sappl, na koncu Miljskega jezera. Pri gostišču so nama prijazno odstopili parkirni prostor, ker ga tu okoli res nikakor ne najdeš. Tudi ob gozdnih poteh ni prostora. Med glavno sezono si tega ne bi mogla privoščiti, v oktobru se pa najde kaka dobra duša.
Poti so krožne in če veš kam it, potem ne študiraš pri vsakem kažipotu in sprašuješ google street kam naj bi šel. Mogoče na kakšnih točkah res manjka oznak, tudi na drevesih jih zaman iščete.
Malce nelogično sva prišla do poti, ki se je kmalu priključila asfaltirani cesti, ki vodi do Lammersdorfske koče. Kar nekaj ovinkov sva delala družbo avtomobilom, ki jih res ni tako malo, ko naju je odrešila gozdna pot. Lepa, široka, prevozna, dokaj položna. Ta se je nazaj grede izkazala za odlično odločitev, ker je bil drugi del krožne poti precej blaten in močvirnat.
Na višini 1650 se nahaja koča. Zelo luštna, v njej je vse leseno razen štedilnika. Pod kočo imajo pujsi svoje kraljestvo. Na jedilniku jih nisva zasledila.
Po hitrem okrepčilu sva oddrvela proti cilju. Res greš lahko hitro, ker je pot spet široka in položna (razen bližnjic). Še čivava bi zmogla. Nekje na sredini se odcepi na ožjo, bolj gorsko stezico. Sva se odločila zanjo. Kar se je izkazalo za zelo dobro odločitev. Nenavadni prizori, spet podobno rastje, kisloljubno, torej resa, brusnice, borovnice, rododendroni, brinje. V nepreglednih količinah, pomešani med seboj. Med rastjem pa čisto odštekane skale. Sploh ni časa občudovat razgleda na jezero, ker je z vsakim nadaljnjim metrom še kaj bolj čudnega. Kamnine so tu čisto drugačne kot na sosednjem hribu.
Pod nogami je kup okroglih trdih kamnov in se čuti tako, kot da bi hodil po frnikulah. Manj trda kamnina se je zdrobila, raztopila, ostali pa so okrogli kamenčki, ki so zelo težki. Kamni vsebujejo železo, lahko pa tudi vložke granatov, ki so jih iskali že Rimljani. Od tod tudi ime hriba.
Veter se je z višino jačal, na vrhu celo premikal objekte lažje od 55 kg. Nekaj kilogramov težji objekti s tem niso imeli takih težav. Zato je bilo zadrževanje na vrhu žal malce krajšega veka. Žal, zaradi nenavadno čudaškega vrha, ki je tako nenavaden, da še napisati ne znam. Zato najbolje, da pogledate, še bolje pa, da greste tudi sami gor. To je vsekakor obvezen obisk v prvem možnem terminu. Pa za vsak slučaj toplo vetrovko in kapo vzemite.
Za nazaj sva izbrala tisto široko pot, ki sva jo prej na križišču izpustila. Ta je za tiste brez kondicije in za čivave. Ni tako slikovita, ni pa nezanimiva. Sploh, če gledate pod nogami vse te čudne, čudovite kamne.
Nazaj grede sva se ustavila v koči in pogrela z dobro govejo juho z ogromnimi knedlčki. Priporočljivo.
Pejte, pejte…pa prej tole poglejte…