Med Dovjim in Gozd Martuljkom je zaselek Belca. Tam se potok Belca pridruži Savi Dolinki.

Parkirava pri žagi in jo neustrašno mahneva čez plazišče, ki je nastalo v poletju 2023 po močnih padavinah. Voda je dobesedno pobrala breg in nasula ogromno plazišče peska. Prijazna domačina razložita, da so imeli leta 2018 hudo poplavo, da so štiri leta čistili zemljišče. Takrat so naredili jez na potoku in jih je tokrat rešil pred ponovno poplavo. Povesta, da jo planinci in predvsem kolesarji mahnejo kar čez plazišče, ki je odneslo pot. Bova poskusila…

Pri poskusu so se mi, priznam, pošteno tresla kolena, kajti teren je zelo nestabilen, neutrjen in se pogrezaš in odpelješ neznano koliko daleč proti potoku. Za nazaj je padla odločitev, da greva raje po strugi, kot da še enkrat prečkava plaz in neseva cele kosti na prodaj.

Naprej se pot hitro dviguje pod mogočnimi stenami iz katerih na vseh koncih mezi voda. Pot se potem priključi široki makadamski cesti. Greva pogledat še skozi tunel, ki so ga zgradili leta 1961. Tod čez pelje, oziroma je peljala, cesta čez sedlo Jepca na Avstrijsko stran. Od blizu sva se lahko prepričala o moči vode. Odnesla je cesto in obrala skalo do kosti.

Nadaljujeva po cesti, ki se le počasi dviguje. Pot je bila priljubljena kolesarska tura. Tudi sedaj je opaziti nekaj sledi koles, vendar je bila skoraj leto dni zaprta. No, uradno je še vedno zaprta.

Narava nam ponuja enkratno geološko, hidrološko in botanično predstavo. Več o tem na fotografijah..

Pot po cesti nama je vzela dobre 4 in pol ure. Na vrhu sva se okrepčala in naužila pogleda na rahlo sramežljivo, v meglo zavijajočo se Kepo. Sklenila sva, da Kepa do nadalje še ne bo na najinem programu.

Nazaj sva pot obrala po gozdni strmi poti, kjer sva prihranila precej časa. Skupaj se je nabralo 7 ur in pol, prehodila 19 km in se dvignila za 937metrov na 1610 metrov visoko Jepco. Zelo prijetno, lepo, zanimivo, le plazišče boste mogli premagat.