Ker namreč, Belih peči je kar nekaj, pa da ne bo pomote. Zlezla sva na pečino, ki se ji reče peč, bela seveda. Razgledna točka na okoliške hribe in v Tržiško kotlino.
Iz vasi Grahovše, kjer je pod kamnolomom urejen parkirni prostor, sva šla po gozdni cesti do odcepa za planino Konjščica. Cesta kot vsaka, nič posebno strmega, le razvlečena kot jara kača. Vmes je kar nekaj križišč in smerokazov, ki kar vabijo po raziskovanju. Ampak ne, tokrat se ne dava in greva po začrtani poti.
Srečna, da se cesta konča, sva zadihala planinsko gozdno pot. Krasno. Ne za dolgo. Kmalu se spremeni v kolenogriz, ki ga je povrhu vsega še zasulo s kamenjem v nedavnih poplavah (julij 2023). Kar grozljivo, ko vidiš kaj vse se je valilo navzdol in na debelo zasulo s kamenjem.
In po nekaj deset minutnem sopihanju stopiva spet na taisto cesto. Torej bi lahko šla čisto preprosto in zlahka po cesti naprej. A bi to kdo prej povedal !?!
Planina Konjščica je pred vrati, oziroma pred nogami. Prijetna, a v zgodnji jeseni že zapuščena. Dobro označena pot vodi naprej v gozd do razgledne točke. Le malo plavanja po lužah sva imela vmes.
Na vrhu sva seveda zapisala v seznam “enkrat greva”, sosednji Veliki Javornik. Vedno najdeš nove vrhove, ki so sigurno še bolj zanimivi kot ta, na katerem si sedaj.
Po dobri malici, martinčkanju na toplem soncu sva šla po drugi, krožni poti dol. Nekaj časa tudi kolenogrizni breg, ki se kmalu priključi dolgočasni cesti. Tokrat jo ubereva mimo turistične kmetije, kjer naju preseneti en ogromen kapitalni jelen. Dobro, da je bila vmes ograja, ker te malo pri srcu stisne ob srečanju s tako živaljo.
Med potjo se je seveda našlo še nekaj zanimivih rastlin, ki jih ne srečaš na vsakem vogalu.