Škofjeloško Cerkljansko hribovje je naravnost pravljično. Hodiš s hriba na hrib, povsod se nekaj dogaja. Zaplate brez gozda so poseljene s posameznimi kmetijami. Vsak grič, vsak hrib ima svojo domačijo ali dve. Kamor pogledaš. Ni zapuščenega območja. Odročno, pa vseeno živo.
Za začetek poti izbereva Sovodenj. Odmaknjena vasica ima kar nekaj proizvodnih obratov, ki preskrbuje prebivalce z delovnimi mesti. Na hitro se pot dvigne v hrib, ki se potem zmerno nadaljuje. Glede na višino snežne odeje se odločiva za položnejšo varianto. Ta se je izkazala za slabšo odločitev, saj ni bila dovolj shojena in sva se spet pogrezala do kolen. Pa vzameva zadevo za adrenalinsko doživljanje preprostega vzpona, nabiranje kondicije, v upanju, da bo naslednji dan malo več počitka.
Gričevje, nedotaknjeno pod globoko snežno odejo. Sončni žarki se igrajo s posameznimi snežinkami, ki odsevajo bleščečo svetlobo. Čisto ozračje, svež zrak. Ptičje petje, sledi srnjadi v snegu…. in sopihanje dveh osebkov v breg. Totalno romantično.
Na vrhu razglednega hriba se je izkazala odločitev izbire poti pravilna. Ker ti dobesedno vzame sapo. Malo zaradi strmine, v glavnem pa zaradi pogleda na Bohinjsko – Tolminske gore, s Triglavom v ozadju. Popolno nasprotje okoliškim zaobljenim hribčkom.
Sam vrh ni razgleden, zato sva šla do kapelice, kjer je tudi žig. Od tam sva občudovala panoramo vse do Kamniških Alp in s prezeblimi rokami požvečila malico. Vetrič, ki bi poleti prijetno hladil je bil v tem primeru precej nadležno mrzel.
Nazaj sva šla po grebenu, ki je bil bolj shojen. Dereze so pomagale pred možnimi zdrsi po rahlo zaledenelih stopinjah.
Prijeten dan, s prijetnimi spomini. Vsekakor vredno obiska v vseh letnih časih, za vse starosti in kondicijske zmožnosti. Priporočava.