Po brezpotjih vodil, moralo gor držal, malice pripravil in avto šofiral Aleksander. Destinacije izmišljevala, jamrala po poti in milijon fotografij pritisnila Suzana.

V naslednjih prispevkih vam predstavljava najine pohodniške dogodivščine. Raziskovanje naše dežele je v dvoje veliko bolj zabavno kot zgolj v ednini prve osebe. Priporočljivo je imeti še dovolj domišljije, ki ti popestri dolgočasno sopihanje navkreber in preusmeri trpeče misli v nepozabno doživetje. Sploh pa si na cilju bogato poplačan z razgledi, vzdušjem in mislijo na še eno zmago v tvojem življenju, ki se ni zgodila le v službi ali na kavču.

Ne opisujeva zgolj poti, pač pa doživetja, razmišljanja, odkrivanja in tudi svoje napake. Pa tudi morebitne težave, na katere sva naletela in na katere ne pomislimo, oziroma jih ne poznamo.

Predvsem pa vam priporočava naslednje: vzemite si čas. Zase, za razglede, za sonce, živali in rastline. Opazujeva vse in vsakogar. In opažava, da marsikdo hiti navkreber, gleda le pod noge, na vrhu se mogoče preobleče, mogoče pritisne selfič ali dva in odhiti nazaj v dolino. Kaj pa je doživel vmes? Samo reče lahko, da je bil tam in tam…in da je prišel v rekordnem času… Ne, tu ne gre za prehitevanje določenega časa, napisanega na kartah. Ne gre za prehitevanje samega sebe. V naravi, v hribih se mora čas ustaviti. Ustavite ga zase.