Le kdo je ne pozna? Slavne, zloglasne coprniške postojanke na Slivnici. Stvar sva vzela v svoje roke in se šla na lastne oči prepričat o resničnosti govoric.
Izhodišče Cerknica. Pozimi, ko medvedje spijo. Res so v okolici medvedje. Niso le govorice. Po okoliških hribih in prostranih gozdovih imajo vso svobodo in mir pred nami. Včasih pa se vseeno naše poti srečajo.
Vzpon po grebenu ni težak. Kljub temu so pozimi dereze zelo priporočljive. Prav tako dovolj vode, čeprav je hladno. Je pa greben dokaj dolg, zato ne pričakujte, da boste na razmeroma nizki vzpetini, le 1114 m.n.v., kmalu na cilju. Je pa izredno prijetna pot, ki ponudi osupljive razglede. Alpe in Karavanke sploh niso tako daleč kot kilometri na avtomobilskem števcu kažejo.
Da se vrneva k iskanju coprnic. Razen neke manjše vrtače na celotnem območju ni bilo dokazov sumljivih in skrivnih delovanj. Nikoli ne verjemite govoricam!! Verjemite le tistemu, kar sami vidite in slišite iz prve roke.
Absolutno obvezno obiščite še Cerkniško jezero. V vasi Jezero je zasebni muzej, kjer si lahko po predhodni najavi ogledate simulacijo pretoka jezera. Presihajoče jezero je drugo največje slovensko kraško polje. Ko je polje poplavljeno, meri njegova površina 26 km², ob močnem deževju pa lahko doseže tudi do 38 km². S tem je največje jezero v Sloveniji. V največjem obsegu je dolgo 10,5 km in široko 4,7 km, največja globina pa je okoli 10 m. Glede samega jezera pa bodo več povedale fotografije.
O sami Cerknici pa nekaj malega zanimivosti zbranih z internetnih virov:
Najstarejša poselitev zajema področje Gorice na Cerkniškem jezeru s časovno datacijo med 30.000 in 10.000 let pred našim štetjem; kremenovo orodje nam odkriva paleolitsko in mezeolitsko poselitev.
V rimski nekropoli z 42 žganimi grobovi iz 1.– 2. stoletja, so našli rimsko keramiko, steklenice, skodele, čaše, balzamarije, oljenke, posodje iz boljše gline, novce, srebrne zapestnice, verižice in prstane.
Ime Cerknica (… in villa Circheniza cum ceteris villis inibi adiacentibus . . . in marchia Creina …) je prvič zapisano leta 1040 v listini, je označba tako za naselje kakor tudi za celotno pokrajino.
Turški konjeniki so se v 15. in 16. stoletju pogosto krvoločno znesli nad Cerknico. Današnjo župnijsko cerkev Marijinega rojstva na Taboru so pozidali do okrog leta 1520, saj so Turki prejšnjo, leta 1472 požgali. Znamenit je tudi protiturški tabor z obzidjem, prvotno s petimi obrambnimi stolpi in kaščami.
Trške pravice za sobotni tedenski sejem in letno prošenje za 9. september so izprosili pri nadvojvodi Ferdinandu leta 1597. Okoli leta 1600 je imela Cerknica od 120 do 130 hiš. Terezijanski kataster iz sredine 18. stoletja prikazuje 204 domove, kar pomeni, da je bila Cerknica največji trg na slovenskih tleh. Navedenih je 41 obrtnikov, od tega 30 čevljarjev, dva krznarja, barvarja na črno in urarja, sledijo ključavničar, puškar, sodar, steklar in krovec. Imeli so osem žag za rezanje desk, stope za kremenčev pesek, obrat za izdelavo pepelike, opekarno in obrat za izdelavo kleja.
V Krajevnem leksikonu Dravske banovine iz leta 1937 je zapisano, da je imel trg 1409 prebivalcev, 273 hiš, 190 posestnikov, 83 kočarjev in 150 najemnikov. Poglavitni vzroki nihanj oziroma zmanjševanja prebivalstva v obdobju med 1900 in 1950 so bili izseljevanje in vojni.
Kraji so nam tako samo po sebi umevni, da jih premalokrat vzamemo pod drobnogled in se zavemo pomembnosti zgodovine in nekdanjega načina življenja.