Kraj, kjer bi človek pohajal vsak dan. Ako najdete nekoga, ki bi vas pripeljal na eno stran do štarta v Završnici in prišel iskat na cilj na Ljubelju, ga morate obvezno v zahvalo povabiti na tortico v Tržič. Sicer pa prehodite pot na eno in drugo stran. Nič zato, dvakrat podoživite čudovit kotiček tega sveta. Pa še pretiranega napora vas ne stane.

Pa tokrat začneva pri jezeru Završnica, ki je prijetno izhodišče mnogih destinacij. Gozdna cesta mimo Smokuške planine do Tinčkove koče se sicer precej vleče, je pa dokaj položna in vas ne bo pretirano utrudila. Le za nazaj težko čakate, da se konča, ker so kolki od vseh kilometrov že rahlo razboleli. Planinska pot vodi skozi gozd, kjer se ne dogaja kaj posebnega, dokler ne pridete do planine pod kočo pri izviru Završnice. Tam pa se svet ustavi. Mogoče zato, ker pozabite dihati in srce začne počasneje utripati. Ne vztrajajte pri tem občutku predolgo, da ne omedlite.

Tukaj se začne lov na panoramske posnetke in iskanje drobcenih rožic, ki se ponujajo v rumeno modrih in belih barvah. Kamor seže pogled, so travniki preplavljeni z njimi. Tukaj si že lahko predstavljate boljši del odprave dvojice, ki spet vzdihuje, vzklika od vzhičenja in seveda zavlačuje potovanje s fotografiranjem. Zraven ves čas benti nad počasnim fokusom in neuspešnimi fotografijami. Ko bo velika, si bo kupila profesionalni fotoaparat. In v podporo drugi polovici, ki neizmerno potrpežljivo prenaša vse njene izpade, mimoidoči par razumevajoče pripomni: »A ne, tako je, če imaš botanika v familiji«.

Malo nad kočo je izvir Završnice. Pravzaprav več izvirov. Mrzla, čista voda mezi iz večih mest, ki se kmalu združijo v že kar pošten potoček.

Tam se nam odpre pogled na hribe, ki obdajajo to manjšo dolino med Begunjščico in Vrtačo. Pot zložno vodi do koče na Zelenici, od koder lahko sestopimo do Ljubelja po melišču, gozdu ali preprosto po gozdni cesti.

Za vse vmesno dogajanje nima smisla tipkati besed, ker bodo fotografije povedale in pokazale (tu najdete rastline) veliko več…uživajte!