Po soteski potoka Martuljek je zelo lepo urejena in zavarovana pot do spodnjega impozantnega slapu. Pozimi so obvezne dereze, poleti pa dovolj pijače, čeprav je soteska dokaj hladna.

Po zimskem obisku spodnjega slapu, sva tokrat nadaljevala še do zgornjega. Pot gre zlagoma po bukovem gozdu, ki se proti koncu izkaže za ne tako zelo nedolžno. Strma, skalnata. Manjše otroke ne bi vzela s seboj.

Kar precej zahteven je zadnji odsek pod slapom. Najboljša varianta brez truda: vržete se na rit in na ta način vam ne more zdrseti nikamor. Pogled na slap pa seveda vzame sapo, čeprav ste jo pravkar ujeli na koncu plezanja. Enostavno gledaš, občuduješ, spremljaš vsak centimeter njegove poti in moči, ki izpodjeda trdo skalo.

Seveda ostremu očesu za očali niso ušle nobene edinstvene in posebne rastline, ki so se v tem pozno pomladnem času prijazno bohotile.

Nazaj grede sva prečkala potok do kapelice in šla mimo Ingotove brunarice. Za nagrado sva dobila čudovite cvetoče travnike in mamo lipo s sedmimi hčerami. Nad spodnjim slapom pa nadaljevala po poti, ki vodi naravnost in je lažja do doline.

Čudovit izlet v vseh letnih časih, priporočljiv odraslim odgovornim osebam. Torej z dobro opremo in kondicijo, predvsem pa brez strahu. Poglejte še fotografije tukaj..