Soteska Pekel se nahaja na obrobju Ljubljanskega barja med odmaknjenimi in redko naseljenimi pobočji Menišije, ki jo je urezal deroči potok Otavščica.

Deli soteske so težje dostopni in kadar se nad Menišijo prikrade nevihta, soteska potemni, bučanje potoka se pomeša s šumenjem dežja v hrup, skozi katerega lahko udari strela. Takrat lahko v sencah temnih sten uzremo podobo zmaja, ki so ga ljudje povezali s peklom.

Pozor! Ni primerno za mlajše otroke in nepripravljene odrasle, ki zaidejo tja v mestno belih supergah.

Resno, soteska je konkreten hribovski zalogaj za ljudi brez vrtoglavice in z dobro kondicijsko predpripravo. Če se soteske lotite pozimi, tako kot sva naredila midva, potem dereze v nahrbtniku ne bodo odveč. Ta večno hladna soteska je pozimi prava ledenica. Zaradi velikega odstotka vlage so seveda poledenele tudi poti. Na nekaterih delih niso dobro vidne, slabo označene, zato lahko tudi zatavate v brezpotje. Ni skrbi, slej ko prej pridete spet na pravo pot, le malce adrenalinskega lezenja po vseh štirih si lahko privoščite. Saj vas nihče ne bo videl. In prav tako si lahko mirne duše mrmrate vseh 387 kletvic, ki jih poznate, semkaj Božja ušesa ne sežejo.

Soteska je znana po svojih številnih brzicah in slapovih. Označenih je pet večjih, najvišji meri kar 22 metrov. Pot je opremljena s številnimi strmimi stopnicami in mostički. Preko skalnatega vrha Hudičevega zoba je zahtevnejši odsek s klini. Pot omogoča tudi krožno varianto, ki pelje mimo vseh slapov, ostankov nekdanjih mlinov, vse do roba planote Menišija. Jo zelo priporočava, saj res ni prijetno hoditi še navzdol po vseh teh vrtoglavih odsekih, saj po daljši gozdni poti na enostaven način pridete do izhodišča.

Še več povedo slike in en videoposnetek v galeriji…