Se zgodi, da planiraš izlet na naš en in edini hrib vulkanskega izvora, Smrekovec, pa ti razne zadeve spremenijo plan. Raznim zadevam lahko v medicinskem žargonu rečemo: »V križu me je usekalo«.
In ker ne moreš prehoditi ravno velikih razdalj, si najdeš kako drugo zaposlitev. Do sedaj nama nepoznan grad Žovnek, naju ni razočaral.
Pod njim je manjši parkirni prostor in po 15 minutah hoje naju sprejme krasen pogled na osrednji stolp. Lahko rečem, da sva imela srečo, ker je ravno v tem času prišel starejši gospod in si meni nič, tebi nič, zavihtel vrečo cementa na rame in začel zidati. Zidati grad. Pravzaprav obnavljati. Povedal je zanimivo zgodbo, kako se je pred tridesetimi leti zbrala druščina sovaščanov in se dobro podprti z alkoholno podlago, odločili, da grad obnovijo z lastnimi rokami. Od te druščine je ostal sam. Ima pa mnogo mlajših somišljenikov in pridno nadaljujejo zastavljeno delo. Priznati je, da moraš imeti mnogo veselja in ljubezni do te zgradbe, da ji predaš vsako prosto minuto in jo neguješ naprej.
Ne samo to, mladi so tudi organizatorji viteških iger na gradu, ki se dogajajo vsak september. Vse prostovoljno. Ljudi s kombijem organizirano vozijo s parkirnega prostora, ki ga lastniki travnikov odstopijo. Poleti pa prirejajo poletne grajske večere in posebne dogodke. Mimogrede, lahko se celo civilno poročite na gradu. Ambient je absolutno enkraten.
Vsi ti podatki, ki sva jih dobila slučajno, povsem spremenijo pogled na grad. Lahko je prebrati vse znane podatke o gradu na internetu, osebnih doživetij in življenja z gradom pa ne. Pa še ključ za v stolp nam je predal, prižgal radio s srednjeveško glasbo za avtentično doživetje.
Na stenah so rdeče beli ščiti, kakršen grb je bil prvoten. Ko so postali Celjski grofje pa so ga spremenili v modrega s tremi zvezdami. Zato je na kasnejših grbih tudi kombinacija obeh.
V kletnih prostorih pa hranijo arheološke izkopanine.
Vstopnine na grad ni, lahko pa primaknete kak evro med prostovoljne prispevke.
Pa povem še nekaj takih hitrih podatkov, če ravno ne boste brskali po internetu:
Svobodni gospodje Žovneški so zgradili grad v 12. stoletju. Kasneje so v Celju kupili posest in postali grofje Celjski. Kot vam je znano, so se povzpeli do knežjega stanu, kar je edina naša tako visoko rangirana rodbina. Najbrž tudi vsi poznate zgodbo Friderika in Veronike Desteniške. S smrtjo njegovega edinega sina Ulrika je rodbina propadla. Zadnji lastnik gradu si je zgradil dvorec v dolini in prepustil grad propadanju.
Vrnimo se v leto 2024. V čas oživljanja. Lahko se pridružite tej akciji vsako nedeljo od 8 -12h
Več besed prepuščava fotografijam..
Smrekovec pa napadeva poleti 🙂