Če imate nekoga, ki bi vas peljal v Dovje in prišel iskat na Planino pod Golico, lahko prehodite Dovško Babo, Hruški vrh, Klek in Golico. Če pa se izleta lotite v novembru, bo šel časovno skozi le en vrh.

Začela sva na Planini pod Golico. Prijetna pot, v toplem sončnem vremenu, z zadnjimi pozdravi ptic in cvetja, je trajala do pastirske koče na Jeseniški planini. Nad njo pa sva zagrizla v strm breg, ki ga nikakor ni zmanjkalo. Z zadnjimi atomi moči, ki so še ostali boljši polovici odprave, sva prišla do smerokazov. Pot je postala prijetno položna, čez potočke, pašnike, predvsem pa so se našle še zadnje cvetlice, ki so preusmerjale trpeče misli….saj veste čigave.

Na sedlu med Klekom in Hruškim vrhom, se odpre pogled na Avstrijsko stran. Klek pride na vrsto nekoč v toplih dneh. Od tu do najinega cilja vodi strma pot po grebenu. Nečemu služeča žica ob državni meji je nič več služeča ležala ob poti in grozila nepazljivemu pohodniku možno bližnje srečanje. Po prepadnem grebenu ne preveč prijeten možen dogodek.

Na vrhu se nisva predolgo zadržala, saj je zimo napovedujoč veter pihal skozi kosti. Pa tudi večer je že grozil. Ravno do Planine je še zdržal dan, potem pa se je spustil mrak.

Panorame pa v galeriji