Ko se odločaš kam bi šel, si nekako predstavljaš krajšo in ne prenaporno, luštno potko, ki poleg vsega ponuja še odličen razgled.

Kamniški vrh je obljubljal vse te pogoje. Po podrobnem preučevanju poti, je bila destinacija potrjena. Pot ni označena. Vsaj ne na vsakem ovinku, kot ostale hribovske poti.

In sva šla. In sva seveda že na začetku poti očitno zgrešila pravo pot, ker se je, kar naenkrat nekje sredi strmega hriba nehala. Potem ti ne ostane drugega kot da cik cakaš do vrha kuclja, ki ti razkrije, da si ves čas hodil par metrov proč od prave poti, ki je malodane položna avtocesta. Zmagoslavno sva nadaljevala po poti, po kateri so prihajali planinci z vrha. Le takrat, ko prideš na križišče novih poti kot nalašč ni nikogar ne od blizu ne od daleč. In sva spet šla. Po poti, ki je prečila celotno pobočje. In prišla na rob, ki je najstrmejši od vseh možnih poti. Tako strm, da so še psi hodili po vseh štirih. Prisežem, da govorim resnico. Me je imelo dušo spustit, ampak moja ovnovska narava se ne da ukloniti majhnemu hribčku.

Tako sva štartala čisto na koncu poletja in hodila gor ravno toliko časa (beri: dvakrat dlje kot načrtovano), da sva vrh osvojila točno takrat, ko je sonce doseglo čas jesenskega enakonočja.

Za nazaj sva si obljubila, da greva po tisti poti, po kateri naj bi dejansko prišla gor. Torej tudi mimo Korošaških slapov, za katere so fotografije obljubljale čudovito doživetje. In sva šla. K sreči je garmin uporaben tudi sredi gozda, kjer spet ne veš kod gre prava pot. In tako sva prišla dol, daleč od obljubljenih slapov. K sreči vsaj na pravo izhodišče, ker po pravici povedano, se je v glavi že pripravljal slap neprimernih besed.

Sicer pa vredno obiska in seveda čudovit razgled, daleč do koder seže oko. Poglejte pa tukaj..