Ne, ni se izgubil, niti ga ni nihče izgubil. Je le neizrazit vrh, ki ga mirno prezrete, zaobidete ali celo prečkate, ne da bi vedeli, da se na nekem vrhu, ki celo poseduje ime.
Začela sva v Javorniškem Rovtu, mimo Trilobita v smeri planine Stamare. Pot je večinoma po smrekovem gostem gozdu. Odpre se le na planini Stamare. Temu primerna je tudi mehka pot, skoraj brez kamenja, kar precej olajša hojo. Sploh za nazaj. Je pa naklon precejšen, tako da hitro pridobite tistih 900 in nekaj nadmorske višine do vrha.
Pri Hrašenski planini se gozd umakne nizkemu ruševju in obsežnim travnikom, ki jih s pridom izkoristijo ovce in konji.
Razgled je vsekakor enkraten, na dolino in na višje pobočje Belščice.
Nazaj grede se splača stopiti še do rudnika mangana in s svetilko obiskati današnje prebivalce večne teme. Prav tako pa pojdite še ob strugi Velikega Javornika in njegove drče.