Na dan, ko se valijo trume turistov in domačinov proti morju, se midva odločiva za popolnoma druge destinacije. Tokrat sva jo mahnila čez Vršič v Trento.

Že sama vožnja čez Vršič je adrenalinska. Najbrž cesto vsi dobro poznate, nikakor pa ne morete predvidevati v kakšnem stanju bo od vašega zadnjega obiska prelaza. Poleg udarnih jam, ki se izkažejo za malenkostni problem, te z največjim užitkom prehitevajo motoristi, ker njim pač ni potrebno voziti v koloni. Prehitevajo seveda medtem, ko je tebi končno uspelo prehiteti že petnajsto četico kolesarjev. In to šele na šesti serpentini. In tako naprej vse do odcepa za izvir Soče.

Na cilju vzameva deset minut za sproščanje trebušnih mišic in nog, ki zavirajo tudi, če ne sedite za volanom. Potem pa pot pod noge do koče, ki jo trenutno (maj 2023) prenavljajo. Lepo označena in urejena pot vodi po strmih stopnicah, spolzkih skalah, ki so zavarovane z jeklenico. Zadnji del je zelo strm, ozek. Le za eno do dve osebi naenkrat. Malce sitno, ker ne veš koliko jih je pred teboj.

Pozor: nikakor ni primerno za mlajše otroke, za vse z vrtoglavico in strahom pred višino.

Že samo bučanje narasle vode spomladi, po močnem deževnem obdobju in v času taljenja snega ti požene dodatno hitrost srčnega utripa. Veličastnost vode, ki je v kozarcu vode zelo nedolžna in koristna je tukaj vse prej kot le to. Nedolžen tolmunček izvira, se že po nekaj metrih spremeni v glasno in hitro reko.

V vodno pot vsekakor vključiva še Šunikov vodni gaj v Lepeni. Parkirava pred kampom Klin. Nekaj časa vodi pot po asfaltu proti izhodišču za Krnsko jezero, Krn in okoliške hribe.

Brv čez Lepenjico pelje do poti skozi gozd, kjer je v majskem času vse polno čudaških orhidejc, ki padejo v oči le kakemu obsedencu z divjimi orhidejami, ker menda jih ostali ne vidijo, ker so itak zelene med vsem ostalim zelenjem. Po dobri uri prideva do pritoka Šunik, ki ima najlepše slapove, padce, tolmune in vse ostale vodne pojave, ki si jih morete zamisliti.  Več besed nima smisla pisati, ker slike povedo vse in še več.

Za bonus pa sva lahko opazovala vodna kosa, ki sta hranila mladičke v najbolj norem kotičku tega sveta. Poglejte na fotkah..