Zgodnje septembrsko jutro pred kravjim balom v Bohinju. V upanju, da bo še dovolj parkirnega prostora, saj kdo pa hodi sredi tedna v septembru v hribe. Upanje je bilo malce optimistično. Parking se je sicer našel, vendar je šlo za las. Oziroma za predzadnjih 5 metrov ob prepadni cesti. Poslovim se od svojega pleha in mu voščim varno čakanje.
Na planini Blato je tako fletno, da bi kar tam ostal in se začel ukvarjati s sirom. Jesti namreč. Po poti naprej do Planine pri Jezeru, so družbo delale krave, ki ji je bilo večkrat bolj slišati kot pa videti. Porazgubljene po planini, po gozdu, povsod se nahajajo. Po dolgi poti po gozdu, se nenadoma odpre planjava in zadaj se pokaže gorska veriga. Po poštenih treh urah, končno pride upanje v obliki kažipota, ki pravi, da je do dvojnega jezera le še 15 minut. Če tukaj sedem dol in počakam teh 15 minut, bom potem že pri koči? Iz prve roke povem, da tako ne gre skozi. Je treba stisnit zobe še za 15 minut.
Utrujenost v trenutku odplava, ko zagledaš vrhe, ki te obkrožajo in jezero pod tvojimi nogami. Počitek in malica ob jezeru te napolni z voljo, tako zelo, da začneš razmišljati o možnosti vrnitve čez Štapce. Potem pa te, k sreči zdrava pamet udari po glavi in ti reče, ne pretiravaj. Torej pot nazaj je šla po znani in enostavnejši varianti. Zvečer smo se s kravami vračale do planine Blato. Naprej me niso hotele spremljati.
Mogoče se naslednjič srečamo čez štapce