Ko si domišljate, da imate že dovolj kondicije za odpravo nad 2000 nmv, se na pregovarjanje žlahte skorajžiš in nabašeš nahrbtnik do vrha in zraven še par stvari visi.
Vstaneš čisto prezgodaj, saj je pot do Zadnjice pošteno dolga in še čez Vršič pelje, kar pomeni, da vmes dobiš malo morske bolezni. Priporočava postanek na Vršiču, da se nadihate svežega zraka, da se pljuča navadijo na redkejši zrak in pustite vrtoglavici, da pojenja. Ponoven spust v dolino zna povzročiti spet neprijeten pritisk v glavi.
Ko na ovinku srečate spoštovanega gospoda Julija Kugya, se vljudno oglasite pri njemu in mu privoščite prijeten dan, da vam priporoči sončno vreme brez oblačka. Hvala. Na tem mestu veste, da ste na pol poti do ovinka na izhodišče v Zadnjici, kjer so nam pripravili zelo lepo parkirišče.
Čisto zares, pot ni nekaj posebno težka, niti ni nevarna. Lepa mulatiera zgrajena v, bog si ga vedi zakaj že vojni, da so z mulami čez tovorili ničemur koristno vojaško opremo. Hvala vam. Nastradali ste vi, mi pa danes z veseljem in za veselje uporabljamo pot. Vijugamo po prijetno hladnem gozdu, ki sem pa tja prečka hudourniške struge, vsake toliko časa pa odpre pogled na okoliške gore. Malce višje že občudujemo ozko dolino Zadnjice. Gozd se z višino redči in nazadnje preide v macesnovo rastno mejo. Ta prelepi gaj ne traja dolgo. Prav na hitro se spremeni v odprt, skalnat teren, ki postane precej nadležen. Predvsem zaradi vročine, ki neusmiljeno greje že od hoje razgreto glavo, nekaj pa tudi zaradi zdrsavanja na melišču. Vmes najdete izvir tako čiste gorske vode, da zlijete ven vso domačo, kar jo je še ostalo in jo dotočite tudi nazaj grede. Melišče kmalu prehodimo in se vrnemo na s travo in s cvetjem porasle skale, ki se nadaljujejo vse do Pogačnikovega doma. Do njega čisto uradno pridemo v 3,5 ure. Uradno. Če hodite tako kot midva, računajte na 5 ur.
Je pač veliko rožic za poslikat in od navdušenja zraven omedlevat. Če najdeš tako nadvse redko orhidejo, potem je to povsem razumljivo. Malo manj razumljivo je naključnim planincem, ki te v tem trenutku srečajo in jim ni jasno zakaj glasno vriskaš, poskakuješ in se naslednji trenutek vržeš na trebuh. Seveda malo bolj jasno postane, ko iz žepa zvlečeš fotič in se valjaš okoli dotične rožice v vseh nemogočih položajih. Navsezadnje pa doma ugotoviš da je fokus na aparatu spet zatajil in da imaš najboljšo slabo sliko enega in edinega primerka, ki si ga po čistem slučaju tisti dan našel. Ker v tistem rastju in na tako obširnem območju, res čisto slučajno najdeš, tik ob poti rastočo redko alpsko orhidejo. Lahko si jo približno dobro ogledate v galeriji. V gorah je namreč krajša doba rasti, ki je pogojena še z dolžino zime in višino snežne odeje. In nikoli ne veš, kdaj boš taisto rastlino lahko spet našel. Tako sva na Zelenici naletela na zgodnje pomladno cvetje sredi poletja…pa o tem zgodba na svojem mestu. Da tudi omenim Črno prst, kjer je bilo rastje v razliki dveh let in dveh tednov povsem drugačno…preberete tudi v svoji zgodbi.
POZOR: uživajte počasi!! In plačajte parkirnino !!!