Zgodnje jutro. Prelaz Vršič brez obiskovalcev, mir, hlad, meglice čez vrhove. Obetajoče. Še vmesni pozdrav gospodu Juliju in brž naprej do Lepene.

Tukaj se začne kalvarija vijuganja po zmernem vzponu. Le enkrat se vmes odpre pogled na znane kraje, Kriške pode.

Pot se položi, odprejo se večje jase. Od tu naprej je le še prijeten sprehod. Ob poti so postavili snegomer. Vsako leto zabeležijo višino snežne odeje. Lahko rečeš, da imaš za letos snega čez glavo zadosti.

Kmalu izza vogala zagledava čudovit, pravljični Planinski dom pri Krnskih jezerih. Iz dimnika se kadi. Janko in Metka sta ravno pri zajtrku. Takoj pod njim je manjše jezerce, komaj opazno. Pot vodi naprej po pašni planini. Zanimivo je, kako te včasih nekje prevzame občutek, da si doma. Mogoče sem reinkarnirana Krnska krava…

Prav kmalu prideva do jezera. Usidran med visoke, strme vrhove. Magično. Veter vzvalovi vodno površino, da valovi pljuskajo na obrežje. Za trenutek pomisliš, da si na obali morskega pristanišča. Zlezeš na bližnjo skalico in se postaviš v vlogo male morske deklice, ki potrpežljivo čaka vrnitev svojega mornarja.

Pot je speljana ob jezeru, ki se nadaljuje proti Krnu. Za hip te obide želja….ne, po pameti prosim, ni dovolj časa, cilj danes je tukaj!!

Težkega srca se posloviva, obljubiva ponoven obisk, ob priliki.

Nazaj greva čez Predel in se na kratko ustaviva pri malih koritih Soče. Z veseljem bi ohladil utrujene podplate v smaragdni reki. Kosilo vabi domov. Poglejte fotografije…