Bil je dan po napornem tednu…mesecu…pol leta… in zaželela sva si krajšega izleta. Za sprostitev, nič napornega. Od ideje o sprehodu do bližnjega slapu, sva pristala na Mrežcah. Samo pet ur hoje…za sprostitev. Utrujenost je izhlapela v trenutku, že v prvih petih minutah.

Parkirava malce naprej od odcepa za hotel Šport. Pot gre najprej po ravnem skozi gozd samih visokih smrek. Vmes se najde še nekaj zadnjih borovnic in jagod. Iz gozda pridemo na planino Zajavornik, kjer je svet dobesedno ustavljen v času daleč nazaj. Do Blejske koče je pot res prijetna in zložna. Pa tudi posejana s cvetjem, seveda. Pri koči malce posedimo, nahranimo leteče domačine in sebe, potem pa odrinemo k resnim zadevam nasproti. Nad kočo se pot začne strmeje vzpenjati. Na čase si mirne duše pomagajte z rokami premagati strme naravne stopnice.

Pozor: na območju, kjer se pot odpre na večje odprte jase, se lahko srečate z divjimi kurami. Bolj kot vi njo, bo ona prestrašila vas. Nepričakovano lahko zleti iz gnezdišča, da bi vam preusmerila pozornost od gnezda. Priznava, da jim je uspelo. Prestrašiti naju seveda.

Kar sledi nekaj metrov kasneje je težko opisati. Bova pokazala na fotkah, tudi rože..

Cvetja po travnikih ne manjka v kateremkoli letnem času. Če pridete, ko je v kotanjah še sneg so tam zgodaj pomladni cvetovi, v okolici najdete že spomladansko cvetje, na drugi strani pobočja pa zgodnje poletno cvetje. Dva letna časa na razliki parih metrov.

Na vrhu je le oznaka na kamnu, kar pa ne pokvari vtisa, ker od tam enostavno ne bi več odšel.

Prideva še večkrat…