Tik pred vasjo Kočna, je zelo lepo označena pot, ki vodi na planino Obranca, oziroma na Planski vrh. Seveda se pot lahko nadaljuje proti Škrbini in na Jesenice. V tem primeru se pozanimajte, kdaj gre avtobus do vašega izhodišča. Lahko pa angažirate teto za prevoz, ker bo vesela, če pridete k njej na potico, ki ji ostaja od novega leta.
Začetek poti je tak kot celotna pot. Strma kot sto vragov. Mežakla je na severni strani dobesedno odrezana skala, po kateri se je treba nekako vzpeti cikcak in še to gre zelo strmo.
Kmalu na začetku je odcep do Potoške babe. Legenda je zelo zanimiva, preberete jo lahko v galeriji slik. Se vrneva nazaj in spet grizeva kolena do vzletišča, kjer se ponudi prav epski razgled vse do Ljubljanske kotline, ki je v zimskem času seveda na debelo pokrita z meglo, mi pa se kopamo v soncu.
Na tem mestu se vpišite v knjižico. Ravno v času najinega občudovanja razgleda je pristopil fant, ki je postavil vpisno knjižico, da štejejo obisk, na podlagi katerega vedo, če se splača vzdrževati poti. Brez skrbi, sva mu zatrdila, da je vredno.
Na križišču zavijeva naravnost na Planski vrh. Je neizrazit in porasel vrh. Znan po tem, da je tu leta 2009 padel meteorit. Le malo pred vrhom se greben položi, da končno zadihava. Pozimi je ledeno mrzlo, zato sva kmalu nadaljevala še dvesto metrov do naravnega mostu. S tega dela se tudi že vidi Špica (Škrbina), kjer sva bila poleti.
Nazaj greva po poti mimo Snežne jame. Ta je položnejša in zelo slikovita, saj je predel izrazito kraški, poln vrtač poraslih z visokimi smrekami. V Snežno jamo nisva šla. Pozimi je dan prekratek za vse ovinke.
Na planini Obranca morate stopiti do razglednega hribčka. Ta te ne razočara. Nazaj s planine pa po isti poti do izhodišča.
Kolena so trpela, sape je zmanjkovalo, mraz je šel skozi kosti, a razočarana nisva bila in se bova še vrnila. Predvsem pa raziskala Mežaklo do Amena.