Povem zgodbo izpred let…boste že razumeli zakaj.
Torej, bilo je leto, saj ni važno kdaj. Zavedle se me čudovite panoramske fotografije, slikane iz nekje nad Bledom. Z Galetovca. Naštudiram pot, zberem pogum in grem. Pogum zato, ker poleti vožnja skozi Bled res ni mačji kašelj. Pa ne bomo spet o kašlju in o tem, da to ni nedolžna stvar.
Izhodišče Bohinjska Bela. Mala vasica pod skalnim previsom. Vsaka druga hiša se ukvarja z oddajanjem sob. Jasno, nihče se noče vsak dan dvakrat voziti skozi Bled, zato delajo od doma. Oziroma doma.
Vas leži pod previsno skalnato Iglico, ki je najbolj poznana po plezališču “Stara Bela”. To upravičeno sodi v zgornji kakovostni razred med slovenskimi plezalnimi področji.
Označbe nas peljejo do izvira Iglice. Ne pričakujte preveč. Slap je zavarovan z visoko mrežo. Na fotografiji se je seveda ne vidi. Prav tako slapu ne.
Table nas potem usmerijo naprej, direktno v skalo. Po zelo ozki in majavi lestvi. Zelo visoko. Zelo strmo. Ni za široke osebe, niti za osebe, ki si lastijo kaj več kot 60 kilogramov. Povem preventivno. Pa vseeno grem, ker se mi ne ljubi nazaj na izhodišče pri cerkvi.
Lestev nas pripleza direktno v vas Brezje. Kakšno olajšanje. Premagana stena, normalna cesta. V vasi Slamniki, bolje rečeno pri prvih dveh hišah gre pot v gozd. In gre malo tu in malo tam in predvsem je na tebi, da uganeš pravo zaraščeno pot. Po lepem delu prehojene poti prideš do naslednje domačije z imenom Slamniki. Na tiste prve si že pozabil. Nadaljuješ po gozdu. Vroče, soparno vreme ti ne da dihati. Vlaga v gozdu je še občutnejša. Gozd je poln čudnih štorov, ki strašijo nedolžne pohodnike. In potem prideš do dela poti, ko se vprašaš, bi nadaljeval ali se obrnil nazaj. Nazaj ne grem, torej bo treba naprej. Zaženem se v gosto zaraščeno pot, polno kopriv in malin. Takrat se zahvalim odločitvi za dolge hlače. Grizem naprej in se glasno sprašujem po potrebi tega dejanja.
Pot se s časoma normalizira. Sedaj so ovire le v obliki padlih dreves. Pa še te pojenjajo. Potem se mi zazdi, da bi bil po času hoje sodeč, malce višje viden greben, po vsej verjetnosti možen vrh. Lezem po vseh štirih, kajti poti ni videti. Tudi vrha ni bilo videti. Nazaj na staro pot.
Nenazadnje, stopim na široko makadamsko gozdno cesto, po kateri bi človek zlahka in brez izzivov prišel do te iste točke. Je, kar je, grem naprej. Prestopim mejo TNPja. Lepa pot vodi naprej in v ponos mi je, da znam včasih trmo zganjat. Pridem celo do prvih znakov civilizacije. Pašnik. Moje prijateljice krave veselo pozdravim. Hkrati pa se sprašujem, kje je tisti vrh kateri bi, po vsej logiki, že moral stati pod mojimi nogami.
Še malce vztrajam, če ga čez pol ure še ne bo, grem nazaj…ha ha, ja itak. Čez pol ure je prišel. Točno pod moje noge. Zmaga. Zato me je bilo drugič obiskati ga, kar malce strah. Pa je bil le ta popolnoma odveč. Poti so odlično označene in urejene.
Le pejte pogledat ane, ejga.