Res je bil svoje čase otok. Tukaj ne gre drugače, kot da v nekaj stavkih prepiševa zgodovinska dejstva. Predvsem zanimivo je spremljati spremembe imena glede na politično dogajanje. In kako je otok celina postal. Sicer pa si vzemite čas, prehodite vseh 99 stopnic do vrha stolpa in si oglejte Koper s ptičje perspektive. Je še bolj zanimiv kot samo z višine naših oči.
»Sledovi poselitve koprskega območja segajo v srednji paleolitik in neolitik. Novejše arheološke najdbe iz 3.–1. st. pr. n. š. segajo v čas, ko je bila v pisanih virih na širšem koprskem območju omenjena antična grška naselbina Palada nato Aegida. Prvo ime je povezano z legendo o okamenelem ščitu boginje Atene z glavo Meduze. Drugo pa ga povezuje z Zevsa z znakom sonca.
Prva poselitev koprskega otoka sega v rimsko republikansko obdobje. Ko so severno Istro sredi 6. stoletja zasedli Bizantinci, so Capris dobro utrdili in ga preimenovali v Iustinopolis (po cesarju Justinu II).
Koper se je leta 932 povezal z Benečani. Ti so skrbeli za varnejšo plovbo, s pogodbami pa so si počasi podrejali mesto. Leta 1186 je Koper postal svobodna komuna. Do leta 1208, so mestu gospodovali istrski mejni grofje in za njimi oglejski patriarhi. Ti so Koper izbrali za sedež svojih fevdalnih posesti v Istri in ga poimenovali Caput Histriae (Glava Istre), ki so ga kasneje poitalijanili v Capo d’Istria.
Pomembno pomorsko in trgovsko vlogo je Koper izgubil s propadom Beneške republike leta 1797, ko je Napoleon Bonaparte del njenega ozemlja s pogodbo iz Campa Formia priključil Avstriji, ter z dograditvijo železnice Dunaj–Trst (1857). Po letu 1819 se je začelo rušenje mestnega obzidja, leta 1827 so Avstrijci zgradili kilometer dolg nasip s cesto od starega pristanišča do Semedele, s čimer so otok povezali s kopnim. Na plitvinah okoli mesta so uredili soline, vendar so jih v 20. stoletju opustili, zemljišče izsušili in ga namenili kmetijstvu.«
Po ogledu Kopra, se sprehodiva do Debelega rtiča. Obiščeva pokopališče školjk, ki je nastalo zaradi odlaganja mulja, ko so v 70ih letih prejšnjega stoletja, širili luko Koper. Prehodiva slane travnike, kjer raste tipična vegetacija, vmes pa opazujeva ptice, ki brodijo po vodi in iščejo hrano.
Na Rtiču sva hodila po klifu in ob oseki opazovala podvodne grebene. V okoliških vinogradih se še novembra najde kak posušen grozd. Žal ni bilo okusno, da bi lahko poskusila kakšno vino so pridelali. Seveda se je vredno povzpeti še na razgledno točki in si v enem kosu ogledati našo in Italijansko obalo.
Predvsem pa si obvezno privoščite slavni koprski sladoled v Sladoledarni !!