Pot pod noge vzameva pri začetku Triglavskega narodnega parka v dolini Vrata. Najin cilj pa vodi do zatrepa pod severno steno Triglava, kjer je planinska postojanka Aljažev dom. Prijetnih 10 kilometrov v eno stran.
Po levi strani Triglavske Bistrice vodi široka pot. Tukaj se temperatura razlikuje lahko tudi za deset in več stopinj v primerjavi z Ljubljanskimi. Izredno bistra voda odkriva belo rjavo kamnino, ki je podlaga tukajšnjem rastju. Ob poti so postavljene izobraževalne table o živalih, rastlinah, nastanku določenih območij.
Za vmesni čas, obvezen ogled slapu Peričnik. Pada v dveh terasah. S ceste vidimo le spodnjega, večjega. Do zgornjega vodijo strme stopnice. Pot je zelo lepo urejena in zavarovana z ograjo v primerjavi z zelo nevarno varianto pred leti. Tako je varno obiskati zgornji slap tudi pozimi. Takole spotoma: kadar je pozimi pošten mraz vsaj dva do tri tedne, takrat se slap spremeni v ledene sveče. To pa je prizor, ki te ne pusti ravnodušnega.
Če te spodnji slap pusti brez sape zaradi hrumečega bobnenja sile padca vode, potem te zgornji popolnoma začara in zbudi v tebi tisto otroško verovanje v pravljične dežele. Ta kraj je čaroben, začaran, kakršenkoli vam že na misel pride, skratka po Gorenjsko: »OOOOOOO«.
Nadaljujeva pot po asfaltu, do odcepa ki pripelje spet do potoka. Pridemo do spodmolov in galerij, ki so nastale zaradi spodjedanja konglomeratnih kamnin. Veličasten pogled na ogromne bloke skal, ki jih sila vode počasi, a vztrajno odnaša.
Malce pred ciljem pot ponovno zavije na asfalt, ki se konča nekaj pred Aljaževim domom v Vratih. Kljub razbolelim podplatom, stisneva zobe in zakoračiva do obveznega »fotosešn« prostora. Do klina jasno, pritisneva dva selfiča in razmišljava celo o nadaljevanju pohoda. Od tega naju odvrne ura, ki je v poznopoletnem času malce hitrejša. Še najbolj pa dejstvo, da je pot nazaj enako dolga in niti kilometer krajša.
V galeriji se boste prepričali.
Nasvet: pot ni težka, je pa dolga. Primerna obutev, dovolj pijače in dovoljšen počitek za nazaj so priporočljivi.