Tokrat smo imeli prevoz do Planine Dolge Njive, avtomobile pa smo pustili v Dolžanovi soteski. Ker je bila družba obširnejša, je pot temu primerno dolgo trajala. Kot Kitajski pregovor pravi: “Kdor potuje sam, potuje hitreje”, se je tu izkazal še za kako resničnega. V nasprotnem primeru lahko pot prehodite v obe smeri, v osmih urah in mnogih žuljih.

Do Dolgih njiv se lahko pripeljete zelo visoko, z dobrim terencem celo prav do planine. Sicer ni dovoljeno vsem povprek, za izjeme pa gre. Od jutranjega okrepčila in druženja z lokalci, smo jo mahnili skozi gozd proti Tegoški planini. Pot se malenkostno dviga in spušča, zato kakih hudih naporov ni, je pa vseeno priporočljivo pri vsaki planini spiti pivo ali dva. Tegoško smo zaobšli po višji poti in nadaljevali proti Pungratu. Čudoviti pogledi na zadaj ležeče vrhove pogorja Košute, cvetoči travniki, živina na paši in dobra družba, pa čas mine hitreje kot sicer.

 Naslednja postaja planina Šija. Naleteli smo na nenavaden prizor. Polno ljudi, zaplate umetnega snega sredi poletja. Izkazalo se je, da snemajo reklame za Ruskega naročnika.

Po Kačji poti čez Francov greben smo si otežili čisto prelahko pot do Kofc. Smo pa v zameno dobili krasne razglede v dolino.

Na Kofcah smo naleteli na polno zasedeno kočo, ker so ravno končali s gorsko kolesarsko dirko. Po okrepčilu z nesramno dobrimi štruklji, smo šli proti Dolžanovi soteski, ker smo za konec še malo poplezali, saj veste, porabi še tiste zadnje atome moči, če se le da.

Krasen dan, krasno okolje, vsekakor vredno obiska, tudi večkrat. Poglejte tukaj