Če sva že hodila po Peklu, potem pritiče, da greva naslednji dan v Nebesa. In sva tako storila. Lep, precej topel zimski dan se je izkazal za nebeško dobro odločitev.
Najvišji vrh v občini Šentrupert so Nebesa (602 m), od koder seže nebeški razgled na Mirnsko dolino, vidi se vse do Gorjancev, Gač, Vrhtrebnja in Snežnika.
Je tudi najvišja točka znane pohodne Steklasove poti, ki poteka po obronkih mirnske doline. Pot je poimenovana po profesorju Ivanu Steklasi (1846–1920), ki je s svojim delom “Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenjskem” iz leta 1913 zapustil neprecenljiv vir informacij o kraju. Steklasova pohodna pot je 20 km dolga, krožna pot po obronkih Šentruperta.
V vasi se seveda ustavite še v muzeju kozolcev. Čudovite stavbe, značilne za slovensko podeželje, ki dandanes propadajo zaradi sodobnega načina kmetovanja. Seno se nič več ne suši na njih, kvečjemu služijo kot prostor za odlaganje odslužene opreme.
Nasploh sva ugotovila, da je Dolenjska za zimske čase odlično nadomestilo za hribovske pohode, ko je v gorah preveč snega za amaterske pohodnike. Tudi nižji hribčki so lepi, (oglejte si tukaj), pa še prej si na vrhu.
Razgled je potrjeno lep, okolica čudovita in splača se spotoma pogledat še vas Škrljevo.
Prva omemba vasi Škrljevo sega v leto 1043, ko je bila omenjena kot Chrilouva. Kot posestvo je Škrljevo prvič omenjeno leta 1130 kot predium Chrilowe.
Grad je bil sprva sezidan kot stolpast dvor, njegova posest pa je bila kasneje podeljena grofu Viljemu II. Breže-Selškemu, po njegovi smrti pa je njegova žena Ema Krška to posest podarila krški škofiji. Leta 1541 je grad Škrljevo prešlo v posest Auerspergov, iz leta 1585 pa izvira listina, v kateri se kot lastnik omenja Janez Baltazar Wernegk.
Grad je bil večkrat prizidan, tako je v svojem jedru romanski, v renesansi je postal utrjena graščina, kasneje v gotiki pa je bil delno prezidan. V baroku pa mu je bila dodana fasada, ki je vidna še danes.
S ceste iz Šentruperta se vidi impozantna cerkev na Veseli Gori in križev pot do kapele Žalostne Matere božje, ki ju gre obiskati.
Vesela Gora je manjše naselje, kjer so istočasno z romarsko cerkvijo sv. Frančiška Ksaverja postavili še kapelice križevega pota ter kapelo Žalostne Matere božje.
Sedanja cerkev sv. Frančiška Ksaverja se nahaja na mestu prejšnje starejše cerkve, ki se leta 1391 omenja pod imenom sv. Marija na Gori oziroma sv. Magdalena v Ravniku. Nova božjepotna cerkev je bila posvečena leta 1735. Frančišek Ksaver je bil eden od ustanoviteljev jezuitskega reda in pomemben misijonar.
Barbova graščina v bližini cerkve je bila zgrajena leta 1768 na mestu nekdanje manjše cerkvene hiše za potrebe stalnega prebivanja veselogorskega duhovnika. Med večjimi romanji pa je služila tudi kot prenočišče. Z ukinitvijo romanj na Veselo Goro leta 1782 je izgubila svoj prvotni namen. Po letu 1825 je prešla v last družine Barbo, ki si je v njej uredila bivališče. V njihovi lasti je ostala do 1938. leta, ko je prešla v last Winzorja Edeltranta. Leta 1942 je bila delno požgana, notranja oprema pa delno raznešena. Po drugi svetovni vojni je bila stavba nacionalizirana in delno obnovljena. Leta 1974 je bila v njenem pritličju urejena etnološka muzejska zbirka.
Kapele križevega pota in kapelo Žalostne Matere božje so pričeli graditi leta 1731 na manjšem griču zahodno od romarske cerkve sv. Frančiška Ksaverja. Poleg tega so postavili tudi tri velike križe s Kristusom. Leta 1874 so zaradi zelo slabega stanja skoraj na novo pozidali kapele križevega pota. Poslikave v nišah kapelic so delo znanega slikarja Matija Bradaška.
Nekaj zanimivih podatkov vedno prav pride, tudi zato, da znamo cenit prizadevanja naših prednikov. Nedvomno so se marsičemu odpovedali na račun plemstva in duhovne oblasti. Zato še toliko bolj spoštujeva tiste še obstoječe ostanke preprostih ljudi, ki so si s težaškim delom ustvarili dom in s svojimi rokami preživljali družino.