Mežakla je do okoli 1500 nmv visoka planota, ki Jesenicam vzame dobršen del popoldanskega sonca. Prav tako pripomore, da po ozki dolini ves čas piha veter. Lahko bi ji rekli predsoba Julijskih Alp.
Podobno kot po Jelovici in Pokljuki, lahko hodimo in hodimo, pa nekam pridemo ali pa se nekje izgubimo. Z razliko, da je Mežakla manj obsežna, torej malo manj možnosti, da se izgubimo.
Tokrat se nisva izgubila. Izgubljeno pa je bilo nekaj časa že na začetku poti. Predvsem zaradi vročine in vlage, ki je dodobra načela voljo in moč moje malenkosti. Višje, ko naju je ohladil gozd, je vse postalo lepše in prijaznejše. V gozdu so častitljivo stara drevesa, predvsem bukve s svojo mogočno pojavo. Bi znale marsikaj povedati.
Začetek poti iz Podmežakle. Pot je dokaj strma in ne popušča do vrha. Dviga se po strmem severnem pobočju. Na vrhu grebena se občasno odpre pogled na Jesenice in zašibi kolena s svojo vratolomno višino.
Ob poti je smerokaz do nekdanje vojaške bolnice. Le nekaj stopnic se spustite do nje. Naprej se gre lahko do naravnega mostu, pa bo ta podvig za naslednjič.
Na razgledni točki Škrbina, ki je v žigu napisana kot Špica, pa ostanete brez besed..
Fotke so malo slabše kvalitete, ker je bilo takrat ozračje polno saharskega peska in v tistem času Triglava sploh nismo videli.