Hribček z 839 metri nad morjem, je prijetna točka za nabiranje in ohranjanje kondicije nas lokalnih amaterskih pohodnikov, planincev, mladih družin in spoštovanja vrednih starešin, ki bolj ali manj vestno hodimo preverjat stanje na uri, (ki je ni) naše ljube cerkvice tam gor.

Kot na vsak hrib, tudi nanj vodi več poti. Lahko izberete med krajšo za 40 minut hoje, ali po cesti za uro in četrt. Lahko pa se potepate križem kražem in najdete kaj zanimivega in očem privlačnega. Po eni od poti iz izhodišča Krpin, kjer je prijetno otroško igrišče, se lahko dodatno razmigate in zabavate na izvirni trim stezi. Na vrhu smučišča je razpotje, kjer lahko zavijete proti manjši plezalni steni, če ste vešči plezanja. Na vrhu hriba pa je tudi vzletišče za proste padalce.

Seveda med potjo obvezno prisluhnete pticam, se izognete srnjaku, ki ni ravno navdušen nad kaljenjem ljubega miru, pa tudi veverice vas znajo ozmerjati, če so bile ravno pri nabiranju hrane, vi pa lomastite okoli njih. Predvsem pa občudujete pomladansko/poletne cvetoče travnike, kjer raste neverjetno število cvetlic. Tu najdete pravi botanični vrt, zaklade Karavank in Kamniških Alp na enem mestu. Več o njih v galeriji.

Cerkev Sv. Petra  je grajena v slogu pozne gotike in je znana po freskah slikarja Jerneja iz Loke. Prezbiterij je poslikal s prizori iz življenja sv. Petra, ladijsko stran stene s poslednjo sodbo, severno in del zahodne ladijske stene s pasijonom, južna stena pa z zgodbami iz Stare zaveze, od katerih je ohranjena le zgodba o Adamu in Evi. Posvečena in prvič omenjena je bila leta 1523. Prvotno je bila cerkvena ladja ločena od zvonika. Šele v baroku so ju povezali z manjšo streho, zvonik pa povišali in mu na zahodni strani prizidali zaprto lopo z oknom. Današnji zid, ki obdaja cerkev, je bil v preteklosti veliko večji, saj je bil okrog cerkve tudi protiturški tabor. Do nedavna je bila še pokrita z lesenimi skodlami, žlebovi pa so bili izdolbena debla. Žal so jih leta 2018 zamenjali z novejšimi materiali, zaradi vlage v notranjosti cerkve.

Ob cerkvi se nahaja poznorenesančna mežnarija z baročnim gospodarskim poslopjem. V maju 1945 so pogoreli hiša, hlev in zvonik, ki pa so bili do jeseni že obnovljeni.

Naj ob tem omenim gospo Milko Močnik, gospodinjo in mežnarico, ki je leta 2010 spisala knjižico Najlepša so jutra, o svojem življenju na Svetem Petru. V njej nam svetuje, da se pred strelo v gozdu nikakor ni dobro zateči pod drevo, saj voda, ki teče po deblu prevaja elektriko in deluje kot strelovod. Baje pa ne udari v bukev in gaber. Pa vseeno, ni treba preizkušati trditve.

Nekaj metrov od cerkve se nahaja kraško brezno. Ob njem so našli antične novce, ki potrjujejo votivni pomen kraja. Še nedavno pa so verjeli, da iz votline piha zdravilni veter, ki pozdravi ženske bolezni, če stojiš nad njo, zato so ob njej zgradilo Marijino kapelico.

Pot pelje naprej do Sankaške koče, ki so jo zgradili s prostovoljnim delom leta 1957. S tem imenom zato, ker je bila tam speljana smučarska in sankaška proga. Proge se ne uporablja več, saj je v zadnjih letih več zelenih kot belih zim. Tudi krajša smučarska proga Krpin žal ne obratuje več.

 Od tu lahko izlet podaljšate do Smokuškega vrha na 1122 nmv, pa o njem v svoji prigodi.

Čudovit razgled seže od Jesenic pa do Kranja, od Triglava, Krna, Slavnika in do Zasavskih hribov. Včasih pa pridete nad megleno morje in imate občutek lebdenja nad oblaki na toplem zimskem soncu. Z eno besedo, pravzaprav jih je malo več, napolnite si dušo s svobodo, mirom in lažje preživite vse službene in družinske prigode.

Za konec pa še prepišem pesem gospe Milke Močnik:

SREČA

Sreča ni kup zlata,

Sreča je, če te nekdo rad ima.

Sreča ni hiša, ki sedem sob ima,

Je le vreča brez dna.

Sreča ni dopust na Havajih,

Je le smeh

In iskrica v očeh.