Se spodobi, da zlezeva na prvi hrib v Karavankah, da počasi odkljukava vse vrhove od samega začetka. Kje in kdaj bo konec, se pa še ne ve.
Skozi prvo (ali zadnjo) vasico v Sloveniji, Ratečah, je izhodišče na Peč, oziroma Tromejo. Parking je omejen, zlasti med poletno sezono. Kar škoda je pokvariti izgled lepe vasice s kupom pločevine, vendar ni druge možnosti.
Po občudovanju lepo obnovljenih hiš, z bogatim cvetjem na oknih, odideva po poti mimo hiš, skozi gozd do gozdne ceste. Torej se lahko peljete z avtomobilom, kolesom ali kakršnim koli prevoznim sredstvom do vrha. Na križišču je možnost nadaljevati po cesti ali pa jo ubrati po 30ih serpentinah, ki so nekaj časa na Italijanski, nekaj časa na Avstrijski in malo tudi na naši strani.
Vsekakor jo ubereva po gozdu. Na smrekah so serpentine oštevilčene, da lažje prepričate otroke ali pa sebe, da bo trpljenja kmalu konec. Vmes se odpre pogled na Planico in okoliške hribe.
Vrh Peči ni ravno lep, kup stolpov, žičnic, obeležij tromeje, skratka malo si razočaran, ker ni tiste tipične hribovske preproste idile. Lepo pa je Alpsko zasnovano obeležje, ki ga obkrožajo leseni počivalniki. Ne ravno udobni, sploh, če niste lastnik telesa, ki meri meter devetdeset v višino, po možnosti malce bolj obloženo, da rebra ne tiščijo.
Pa vse te neprilike pozabiva ob razgledu na Dobrač, Beljak, Ziljsko dolino, na drugi strani pa na Julijce. Nazaj sva se vračala po cesti. Prijaznejše za utrujene noge, sploh, če ste šli v hrib po službi.