Glede na vremensko napoved sva jo mahnila proč od Julijskih Alp, na Jezersko, kar se je kasneje izkazalo za odlično odločitev. Vsepovsod dež, midva na soncu. Ime povežemo z Virnikovo planino pod vrhom. Vidimo jo z vrha, najina pot pa ne gre mimo nje.
Štartava pri cerkvi Sv. Ožbolta. Prva polovica poti je zmerna, nič posebnega. Od sedla, kjer se srečajo poti iz Avstrije, pa se začne kolenogriz. Kljub namočenemu terenu k sreči ni drselo ne za gor, ne za dol, kot naju je sprva skrbelo.
Poznopomladanski obisk Virnikovega Grintovca je ponudil lepe razglede, toplo vreme in polno metuljev na dišečih zaplatah rož. Razgled seže do Triglava, čez Karavanke, na avstrijski Obir in seveda na Kamniške Alpe. Kraj, kjer spet narediš nekaj načrtov za naslednje pohajkovanje.
Nazaj grede pa obvezen obisk pri jezeru. Če le ni turistična sezona, kajti takrat njegova lepota popolnoma zbledi v svetu komercialne ponudbe.