Tokrat sva jo mahnila iz Ribnega pri Bledu proti Kapelici na Korenu. V zbirki je manjkala destinacija na 555 mnv. Kapelica je s 550 metri nad morjem, najboljši približek ideje osvojiti vrhove z enakimi številkami. Zaradi utrujenih nog poprejšnjih potepanj bo ta, dve urna tura popolnoma zadoščala.
Nasvet: ne pustite se pretentati planu B, ki bo kratek izlet podaljšal na šest ur gazenja.
Nasvet vam daje slutiti, da je plan A pri Kapelici na Korenu rahlo skrenil na drugo pot. Le par korakov naprej, že ugledate vas Kupljenik, od koder vodijo poti na Babji zob in Talež.
Nasvet št.2 : vedno, ampak vedno imejte v nahrbtniku dereze, četudi greste samo na sprehod, če se ravno zgodi plan B.
Tokrat naju je k sreči dovolj mehak sneg rešil zahtevnih umetniško drsalnih figur. Pot je bila vsaj malce uhojena, ne pa dovolj, da bi vseskozi držala najino težo. Zato sva izgledala kot dva šepavca, ki se vsakih nekaj korakov pogrezneta do kolen.
Poti so lepo označene, ne morete zgrešiti. Le vztrajati in se ne pritoževati. Vsaj ne na glas, pač pa se pretvarjati, kako blazno uživate v razgledu, žgolenju ptic in enem sončnem žarku, ki je zmogel toliko višine, da je posijal čez Jelovico.
Do križišča, kjer pot zavije proti Taležu, gre pot navkreber. Vzpon po gozdni cesti sam po sebi ni strm, le zasneženo sitno težko prehoden. Na razpotju pa gre pot le še, vsaj večino časa, navzdol. Sneg je bil ravno dovolj zmrznjen, da so se noge lepo usidrale vanj za brezskrbno hojo.
Vmesni postanek na najvišjem delu grebena Tolstem vrhu 883 mnv, je seveda obvezen za foto dokumentacijo.
Koča na Taležu je čez zimo zaprta, zato sva v hladni senčni strani hriba, le na hitro pojedla tisto malo, kar je še ostalo in opazovala dolino, ki jo je grelo sonce. Pod kočo je pot, ki krožno zaključi greben in vas pripelje nazaj v Ribno. Za dvig adrenalina pa je poskrbel del ceste, ki je bil na debelo pokrit z ledom. Tukaj še dereze ne bi kaj dosti pomagale. Po tistih nekaj neskončno dolgih ledenih metrov, je bila pot spet suha.
Nepredstavljivo veselje, ko zagledaš ravna tla, most čez Savo in tam zadaj tvoje zvesto prevozno sredstvo. Kljub temu pa ponosno pogledaš navzgor in premeriš prehojeno pot. Še en dokaz, da telo zmore več kot bi mu v trenutku slabosti in utrujenosti prisodil.
Pozor: nikoli pa se ne precenjujte. Če čutite, da ne bo šlo, se mirne duše obrnite nazaj. Bolje, da posledice utrpi le ego, kot pa vaše kosti.